recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

16. 11. 2011  Pro-Pain - 20 Years Of Hardcore  (17. 10. 2011, Menza pri koritu Metelkova Ljubljana)
Na koncu je seveda ostal malce grenak priokus zaradi malega števila obiskovalcev, a če gledamo s perspektive, da smo bili eni od redkih, ki smo to doživeli, nam ne more biti žal, da smo se tega odličnega koncerta udeležili.

Metelkova mesto, mesto duhov. Torek. Zatišje pred nevihto. Dolgočasno. Govorim že o drugi skupini. Mogoče bi se bilo za začetek potrebno orientirati na prvo skupino, in sicer na domačine Woli Wo. Skupina s čudnim imenom se je predstavila predvsem s kitaristom, saj je bil daleč najglasnejši in se je očitno odločil za monopol nad vsemi frekvencami, ki jih je njegova skupina ustvarjala na odru. Slovenski Steve Vai in njegova spremljevalna ekipa so igrali nek nedefiniran žanr, ki je, kot smo že prej omenili, zahvaljujoč kitaristu baziral le na kitari. Verjetno sem le zaradi dolgčasa ostal celoten njihov nastop v dvorani. Lažem. Zunaj je bilo mrzlo pa sem se šel malo pogret. No, če sem pa res iskren, sem ostal, ker sem po naravi idealist in verjamem v spremembe na bolje. Kruta resničnost v dvorani je moje kosti prezebla bolj kot mraz zunaj. Veselim se dneva, ko bom lahko slišal vse ostale inštrumente te zasedbe. Da bi pa slišal celo skupino kot celoto... po ogledu njihovega koncerta menim, da to verjetno ni možno v naslednjih petih letih. Kljub vsemu sem se odločil obdržati upanje, saj drugače ne bi mogel pogledati in predvsem poslušati naslednjega ansambla.

Čeprav so nekateri mnenja, da iz Švice ponavadi prihajajo bolj ali manj pozornosti vredne skupine, se na ta dan dežela Alp in vijoličnih krav v tem oziru ni pokazala nič boljša kot Finska. Človek bi si mislil, da v temnih in mrzlih zimskih časih, ko se ne da preždeti toliko zunaj časa kot poleti, ljudje postanejo bolj kreativni. No, saj kreativni so bili, ampak ne na tak način, kot bi si sleheren poslušalec alternativne glasbe zaželel. V praktično prazni dvorani so nas za(je)bavali Morrigu. Še ena skupina s čudnim imenom, boste rekli. Res je. Povrh vsega pa sami za sebe trdijo, da igrajo dark emotional metal. Najbolje, da to definicijo skrajšamo na drek emo smetal. Takoj razložim, zakaj. Naprej se osredotočimo na lead kitarsta, če se že on ni osredotočal na svoj bend. Vse skupaj se je zdelo, kot da bi skupina naredila glasbeno ogrodje in potem vanj vnesla doma posnete kitarske lead linije različnih wannabe virtouzov. Dečko je bil v drugem svetu, kar je tudi razumljivo, saj po eni strani zaradi same njihove kvalitete ne moreš biti v istem svetu, kot ta skupina; to je dokazala tudi publika, ki je ni bilo. Po drugi strani pa tudi njegove linije verjetno ne pašejo nikamor – razen mogoče v njegovo sobo, ko je sam doma. Skupina je na odru delovala zelo veselo, kot da so srečni, ker imajo končno koncert. Po glasbi, obnašanju in oblačilih sodeč obstaja velika verjetnost, da so si mesto v tej turneji kupili. Basist je bil tako navdušen, da se je od veselja zvijal na odru zaprtih oči. Verjetno si je predstavljal, da igra pred ogromno množico. Pevec je od veselja metal eno nogo pred drugo v izmeničnem ritmu in vabil obiskovalce naj pridejo vsaj noter. Njegove želje so bile neuslišane. Očitno še nismo v taki krizi, da bi morali to poslušati. Seveda bi lahko nadaljeval in opisoval to katastrofo, ki se ne more primerjati niti z najslabšimi slovenskimi skupinami, a bom raje prihranil prostor za nadaljnji opis večera.

Undivided so bili druga zgodba. Z vsem veseljem je majhno število obiskovalcev pozdravilo prvo kvalitetno skupino dneva. Ni potrebno razlagati, da gre za starejšo skupino, ki ve, kaj dela, kam kaj paše in podobno. Ali pa če rečemo po domače: šlo je za izkušene glasbenike, ki verjetno tudi v samih začetkih niso zveneli tako zgubljeno, kot recimo prej čustveni švicarski šaljivci, ki smo jih imeli nesrečo videti pred njimi. Skupina je brezkompromisno igrala hardcore stare šole (čeprav vsi vemo, da se takšnih stvari v šoli ne da naučiti). Cel nastop je bil pravi užitek za vsakega ljubitelja alternativne glasbe, mogoče tudi zaradi medlosti prejšnje skupine. Za nameček je maloštevilna publika zahtevala, da odigrajo še kakšno pesem več. Prisotni smo z njihovim nastopom videli prvo pravo predskupino, ki nas je ogrela za Pro-Pain.

Naslednji so na oder stopili dolgo pričakovani Pro-Pain (foto: Nina Grad). Prvo, kar je izstopalo, je bil seveda zvok, ki je bil narejen tako, kot je treba. Seveda so tu najpomembnejšo vlogo imeli glasbeniki skupine Pro-Pain. Kitarista sta ga žagala izjemno dobro, vsak ton se je lepo in razločno slišal in to kljub navitemu gainu na ojačevalcih. Pred takim zvokom se lahko skrije 99% vseh metal skupin, kar jih je kdaj obstajalo. Če še povem, da so igrali na Ibanez kitare (sicer sta bila oba na EMG-magnetih), s katerimi je res težko ustvariti tak zvok, je jasno, da sta bila oba kitarista res odlična tehničarja na ritem kitarah. Seveda tudi na lead delih ni bilo slabo. Prav tako je treba pohvaliti bobnarja in njegovo tehniko igranja. Vse, kar je skupina igrala, je zvenelo res na mestu in niti za trenutek ni bilo potrebno pomisliti, za katero pesem gre. Skupina se je poleg vsega odlikovala po odlični energiji in ni dovolila, da jih je malo število obiskovalcev spravilo v slabo voljo. Prav nasprotno. Pro-Pain so na ta hladen jesenski večer igrali, kot da igrajo pred polno dvorano. Užitek jih je bilo gledati in poslušati tudi zaradi set liste, ki je vsebovala material s skoraj vseh plat. Pri njih moramo vedeti, da ne veljajo za eno od skupin, ki se ji je material z leti poslabšal. Čeprav prva plošča med poslušalci zmetaliziranega HC-ja velja za klasiko, so druge plošče prav tako kvalitetne. Na koncu je seveda ostal malce grenak priokus zaradi malega števila obiskovalcev, a če gledamo s perspektive, da smo bili eni od redkih, ki smo to doživeli, nam ne more biti žal, da smo se tega odličnega koncerta udeležili. In kot bi rekel naš drugi novinar Primož, ki se je tudi udeležil koncerta (in plačal karto): ''Ko mi bojo dojadl Mašinhed, bom sigurno posegel po Propejnih.''

Avtor:
twitter facebook