recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

18. 9. 2014  Prikazen Laibacha straši po škofjeloškem gradu  (29. 8. 2014, Loški grad Škofja Loka)
Raus!

“Politika je najvišja in vseobsegajoča umetnost in mi, ki ustvarjamo sodobno popularno umetnost, smatramo sebe za politike.”

- Laibach

Laibach so se po intenzivni evropski turneji, na kateri promovirajo svoj novi album Spectre, zopet vrnili tudi na enega od domačih odrov. Konec avgusta so odigrali svoj prvi koncert v Škofji Loki. V sklopu mestnega festivala Pisana Loka so nastopili v unikatnem ambientu škofjeloškega gradu, ki se dviga nad starim mestnim jedrom.

Čeprav so že od samih začetkov kolektiv, ki se ukvarja z odnosom med umetnostjo in politiko, med kulturo in ideologijo, Laibach z novim albumom bolj neposredno kot kadarkoli prej v svoji zgodovini izražajo svoja stališča in komentirajo politična dogajanja zadnjih nekaj let. Album na turneji igrajo praktično v celoti. Kot politični manifest. Njihovo sporočilo je že od nekdaj jasno: politika je vsenavzoča, in tudi umetnost vedno na tak ali drugačen način posega v polje političnega, hkrati pa je vsaka umetnost podvržena politični manipulaciji. Razen tiste, pravijo Laibach, ki govori jezik te iste manipulacije. Skupina je to počela z nadidentifikacijo z različnimi totalitarizmi in organizacijo po vzoru industrijske produkcije. Nenazadnje pa se poslužujejo tudi ideologije rock spektakla.

Koncert je bil razdeljen na dva dela, ki sta bila ločena z intermezzom. V prvem delu so Laibach odigrali večino novega albuma Spectre. Komadi, ki imajo precej mehak in “synthpop” zvok, v živo zvenijo odlično, elektronske teksture postanejo izrazitejše, bolj surove in mesnate. Nastop so začeli s temačno ‘Eurovision’, nadaljevali pa z ‘Walk With Me’, skladbo, ki prikliče spomine vsem tistim, ki s(m)o konec leta 2012 in v začetku leta 2013 korakali po ulicah slovenskih mest. Pri komadih, kot sta ‘Eat Liver!’ in ‘Bossanova’ osrednjo odrsko pozicijo prevzame Mina Špiler in ju suvereno odpoje. Skladba ‘Koran’ izpade preveč naivno in mogoče celo malo pocukrano, a lepo umiri ozračje pred vrhuncem prvega dela koncerta. Zvrstijo se še aktualni hit ‘Whistleblowers’, uporniški ‘No History’ in znanstveno-fanstastični ‘Resistance is Futile’. Laibach nas opogumljajo: “No commandments on the wall / No god, no rules to scare you all”. Hkrati nam predstavijo tudi vizijo bolj svobodnega sveta, nehierahičnega povezovanja in kolektivnega sobivanja.

Sledil je intermezzo. Na odru se je kot posebni gost večera pojavil Peter Mlakar, filozof, poet, član nekdanjega NSK, umetnik, glasbenik, publicist in še kaj. Njegovi provokativni nagovori so spremljali Laibachove nastope skozi vso njihovo zgodovino, slišali pa smo ga lahko tudi na performansih Laibachovega odvoda 300.000 VK. Tudi tokrat je pridigal v svojem značilnem vznesenem slogu, v ozadju pa so zlovešče odzvanjali toni Ligetijeve kompozicije ‘Musica Ricercata II’, poznane iz Kubrickovega filma ‘Eyes Wide Shut’. Mlakarja je na odru spremljala zakrinkana gola mladenka. Celoten performans je tako imel zelo “kubrickovski” filing. Žal pa se je kar nekaj članov občinstva ob pogledu na golo žensko telo obnašalo kot opičnjaki iz uvoda v ‘2001: Vesoljsko Odisejo’, ki (še) niso odkrili, da je kost lahko orodje oziroma orožje. Tudi besede so orožje. Mlakar z njimi spretno rokuje in doda Laibachovemu sporočilu še večjo ostrino. Mu je pa bilo zaradi prej omenjenih opičnjakov malo težje slediti.

V drugem delu so se Laibach sprehodili skozi različna obdobja svojega ustvarjanja. Začeli so s kratkim izborom klasik iz osemdesetih let, kot sta ‘Brat moj’ in ‘Ti, ki izzivaš’, nadaljevali pa z glasbo, ki so jo prispevali za film ‘Iron Sky’. Slišali smo tudi ‘Leben-Tod’ s kultnega albuma Opus Dei (1987). Ob koncu drugega dela so zaigrali še priredbe skladb The Normal, Boba Dylana in Lemona Jeffersona. Na oder so se vrnili tudi za konkreten dodatek. Odigrali so Gainsbourgovo ‘Love on the Beat’, seveda pa ni šlo brez večnega hita ‘Tanz mit Laibach’, ki je ob trenutni geopolitični situaciji ravno tako aktualen kot je bil leta 2003, ko je prvotno izšel. Prav ob slednjem komadu, ki poslušalstvo spravi do največje norije, nam hitro postane jasno, da se tudi Laibach ne morejo izogniti toposom in konvencijam koncertnega rock spektakla. Svoje pozicije se skupina dobro zaveda in jo izkorišča sebi v prid, a svojega početja ne zreducira na goli entertainment. Kritični ostajajo do izpraznjene rock ideologije, ki jo še najbolj očitno zasmehujejo s posnetki hladnega elektronskega glasu, ki med pavzami cinično nagovarja občinstvo s koncertnimi puhlicami tipa “Vi ste najboljša publika”. Koncert zaključijo z ‘Das Spiel Ist Aus’ in izginejo v temo. Čeprav nov material ne dosega konceptualne kompleksnosti plošče WAT (2003) in aranžmajske bogatosti albuma Volk (2007), v živo deluje presenetljivo močno. Zato velja pripomniti, da si je koncert Laibach vedno znova vredno ogledati, ne glede na to, kaj trenutno igrajo. Z vsakim novim albumom zvenijo malce drugače, a po drugi strani ostajajo “laibachovski”. Prav tako kot je Kubrick vedno bil Kubrick, ne glede na to, kaj je režiral, film noir, vojno dramo ali znanstveno fantastiko.

 

twitter facebook