recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

27. 9. 2016  Presaditev notranjih organov z Yob in Black Cobra  (26. 9. 2016, Gromka)
"Hehehe, če bom na Yob. You funny man. Glede na to da imam okus za glasbo in igram bobne, ne bom," je rekel Ivan Cepanec, najslabša tretjina Dickless Tracy, medtem ko je pisal Facebook status, kako dober komad je Hardwired od Metallice.

Leta 2014 so ameriški dum slađerji Yob izdali album Clearing the Path to Ascend, ki je povzročil mnogokateri prezgodnji izliv v spodnjice. Vključno z menoj. Od takrat je ta album na moji redni playlisti, z mojim dobrim očesom pa sem vsake toliko spremljal njihove turnejske najave, s slabim pa Mićotove pornografske linke in Nova24TV spletni portal. Velikokrat sem potočil solzico, kajti niso se ustavili nikjer v bližini, dokler mi Mićo ni zašepetal v uho tri magične besede: "Stopil mi je."

Potem mi je še povedal, da Yob pridejo v Gromko in bil sem srečen kot takrat, ko so me prvič posvojili. Nadaljeval je z nekakšnih verbalnim izlivom samostalnikov in glagolov, ki so bili homoseksualnega značaja, a nisem ga več poslušal. V glavi sem že fušal komad Marrow.

Mićota krasijo tri stvari: zobje, pleša in organizacijska nesposobnost, ki je izrazito opazna šele takrat, ko koncert organizira skupaj z Buba Booking & Promotion, kajti edino takrat koncerti izpadejo kot dejanski koncerti in ne kot loterija, kjer vsi ugibamo, kdaj in če bo prvi bend sploh stopil na oder. Glede na to, da je koncert bil v ponedeljek, je bilo super, da se je koncert začel točno ob 20:30.

Prvi so na oder stopili ameriški Black Cobra, ki sem jih prvič slišal in definitivno niso razočarali. Duo, ki je v mojih ušesih izpadel kot mešanica med Kylesa (studijsko verzijo in ne tisto zvočno abominacijo, katero smo lahko videli v Gali Hali) in Lord Mantis, je suvereno nastopil pred vedno bolj polno Gromko. Besno riffanje, ob katerem bi svoje laske zavihtel tudi naš Ivan, in konkretne batine po bobnih so prepričale marsikaterega obiskovalca, le zvok bi lahko bil za odtenek boljši. 

Po malo daljši pavzi pa so na oder stopili Yob. V tistem je bila Gromka že skorajda bolj polna od mojih testisov, kar je tudi navdušilo trio na odru. Publika, ne moji testisi. Mene pa je navdušil nastop. Po zaužitju ravno pravšnje količine takšnih in drugačnih substanc, je repetativnost in sama masa riffov bila pravi balzam za ušesa in dušo. Iskreno povedano, ne spomnim se, kdaj je nazadnje Gromka imela takšen zvok. Sunn O)) v Kino Šiški niso imeli za burek v primerjavi s tem žmohtom. Fantje so na odru udrihali z vso zvočno maščobo dobro uro, v tem pa so naredili lep pregled svoje diskografije. Vrhunec večera je bil zagotovo Marrow, 17-minutna epskost, ki je v živo zvenela fenomenalno. 

Videti Yob in Black Cobra v takšni intimi, kot jo ponuja Gromka, je bilo super, sploh pa zato, ker je bilo jasno vidno, da sta oba benda neizmerno uživala. In zvok, ta zvok, ki je mnogokatero žensko truplo premikal v ekspresivno-menstualnem plesu, je bil neverjeten. Edini minus je, da Yob niso igrali še Nothing To Win, ampak ne vem, če bi sploh še preživel ta val navdušenja. 

Avtor: Jovo
twitter facebook