*nepomemben tekst o dogajanju pred koncerotm, naključnih podatkih, ki jih ljudje že vedo in vremenu, čeprav se je koncert odvijal v dvorani in pljuvanje čez varnostnike v Orto Baru, čeprav ni bilo nobenih problemov z njimi*

Večer so otvorili Danava. Mešane občutke je že povzročil frontman tisto sekundo, ko je prišel na oder. Neka fru-frujasta pojava, ki izgleda, kot da je iz nekega 80's thrash metal cover banda, ki še ne ve, da je cover band.

Pa raje ne sodimo po izgledu, dajmo jim šanso, da se nam predst ... fak, začel so. Že prvi riff je bil fuck-off optimizmu v naših ušesih. Sliši se, da jim stoner nekako ne leži, ker so pri tej zvrsti zgrešili glavno stvar: glasba te mora odpeljati. Ponavadi gre za zblojeno stvar, ki zna zveneti vesoljsko tudi ob največjem možnem nažiganju. Oni so skoraj vso zasanjanost zabrisali v krematorij s konstantnim kompliciranjem. Tu pa tam kakšen posrečen stonerski riff, ki je trajal dve sekundi in že fuknejo zraven kolosej nadležnih melodij. JST ZNM ŠPILAT KITARIJ, DUUURRRGGGHHH! *slin*

Ti stonerski riffi, ki so se jim posrečili, pa so bili ukradeni od drugih bandov. V razredčeni publiki se je videlo dosti neodobravanja, ampak smo večinoma preživeli do konca. No, razen parih, ki so si iztrgali rebra in se z njimi zaklali v ušesa.   

Zabavno je bilo gledati basista, ker človek je the ulimate poser pa še v ospredje se je posadil. Človek, basist si, dve struni manj imaš od glasbenikov, bodi nepomemben v ozadju, prosim.  

Na našo srečo je bil koncert tudi izjemno naglas, kot se za to glasbo spodobi, da res nismo preslišali nobenega tona conga linije lestvic ali nadležnega vokala. V bandu se je našel kanček sočutja in zato so končali hitro in prepustili oder v tem primeru primerno imenovanim Saviours.  

Ti so vrnili upanje v obstoj, nas odrešili trpljenja in nam pokazali, kako se to glasbo dela. Na odru se je število tolkal zmanjšalo in povprečna kilaža članov in kosmatosti povečala. Optimizem!

  Namesto trakulje not so nas na gobec z mastnimi zapomljivimi riffi, udarnimi bobni in kombinacijo vokalov, ki nam pove "I DRINK CHEAP WHISKEY WHILE BRUTALLY STONED FOR BREAKFAST! NOW I'LL GET DRUNK AS SHIT ON CHEAPEST BEER AND EAT RAW MEAT WHILE I'LL WATCH WRESTLING IN MY STAINED UNDERWEAR!"  

Ma dobro, mogoče njihovi glasbi na trenutke manjka malo teže, kdaj znajo zveneti preveč veselo in tudi sami lahko zatežijo s kakšnimi melodijami, za katere se takoj sliši, da so na silo vlite, a ni nič kritičnega, ker splošno gledano, glasba pelje in si lahko prav predstavljate kakšen njihov komad, ko pijete najcenejši viski pomešan z vašimi solzami, ko razmišljate o upanju, medtem, ko iščete zatočišče v kartonastih škatlah za Lidlom (tole je uradno najbolj zajebana poved za grafični prikaz odnosov med posameznimi stavki - op. ur.).  

Na kratko, Danava nadležni, na srečo kratki, Saviours dobri, na žalost kratki, publike kurac kaj, bilo je glasno, kot mora biti in upam, da so Saviours pretepali Danavčane na turneji.