recenzije

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

banner
banner

reportaža

2. 6. 2019  Oratorij 2019  (1. 6. 2019, Gameljne)
Vse skupaj je nekako ciljalo na kombinacijo grdega, temačnega in človeškega ter naravnega, epskega (Šmarna gora v ozadju!) in skoraj neokrnjenega, kar se je popolno prilegalo glasbi, ki je bila na posluh.

Nekdo sprehaja psa po kolovozu ob njivi na prvo junijsko soboto, sonce mi prijetno pada na lica in jaz nimam blagega pojma, kje se nahajam. No vsaj vem, kam sem namenjen.

Da malce pojasnim kontekst; namenjen sem bil na Oratorij, torej prvo izdajo enodnevnega dogodka na prostem, katerega cilj je bil na kup zbrati število izstopajočih metal skupin iz glasbenega podzemlja celotne Slovenije na idiličnem koncu že kar malo izven Ljubljane.

Ko sem uspešno sledil zvokom black metala skozi gozd, sem prispel do sklopa simpatičnih brunaric, oder pa je pravzaprav bil ena izmed teh lesenih konstrukcij; trdni leseni tramovi in streha so varovali nastopajoče pred elementi, seno in morbidno okrasje v obliki kosti in manjših kresov pa je poskrbelo za vzdušje. Vse skupaj je nekako ciljalo na kombinacijo grdega, temačnega in človeškega ter naravnega, epskega (Šmarna gora v ozadju!) in skoraj neokrnjenega, kar se je popolno prilegalo glasbi, ki je bila na posluh.

Ko pomislim na pojem »enodnevnega festivala na odprtem«, mi nikakor ne uide misel na neko kmetavzarsko pijanko s čevapi in dizelaškimi bandi, ki preigravajo priredbe na betonu, zato sem bil vesel, ko se mi je strah, da bi Oratorij bil kaj takega ob prihodu, hitro razblinil. Vzdušje je bilo na mestu, publika civilizirana, velepomembne debate o Bathory ploščah so torej lahko povsem naravno stekle. Dejansko je nekaj na tem, da je čas preživet takole na odprtem bolj kakovosten tudi v družabnem smislu, ali pa sem samo sit zatohlih klubov in dvoran.

Četudi je atmosfera tega dogodka meni osebno bila ključnega pomena, je vseeno čas, da preidem h glasbi. Zaradi dela v studiu sem preskočil Chains, a sem bil kasneje obveščen, da je šlo za najbolj izstopajoč in ekscentričen band večera, kar je že samo po sebi kar dosežek na dogodku, katerega namen je zbrati ravno takšne nastopajoče.

Sem pa prispel na (v?) Grob, ki so z navdušujočo odrsko podobo drgnili svoj pravoverni black metal z navdušujočim elanom. Ne morem mimo brezhibnega zvoka pod odrom, ki je spremljal celoten dogodek. Kakovostno, a po velikosti skromno ozvočenje je bilo izkoriščeno do maksimuma, saj ton’c ni poskusil ustvariti nekega nerealnega basovskega nabijanja kot je danes na žalost standard na metal dogodkih, niti ni bilo prenaglas. Jasno in ravno dovolj glasno, slišalo se je kitare ter vokal in ne samo bas bobna. Super. Grob so v živo vokalno močni, nikjer ni teženja s prekomernimi in nezaželenimi nagovori, njihova glasbila in oprema zvenijo dobro. Posebej me je navdušil riff zadnjega ali predzadnjega komada, ko je pevec/kitarist igral po višjih strunah kitare, prav kompozicijsko pa imajo Grob dovolj spevnih trenutkov in izletov v druge zvrsti metala, da ostanejo riffi vseskozi zanimivi, sploh, ko jih podpre močan vokal. Ritmično ne velja povsem isto; nenehen val blast beatov je v živo naporen, bobnar pa na snaru nikakor ne zdrži blastov in vseskozi pada izven ritma. Vseeno gre za obetaven black metal, ki se ga ekipa loteva pravilno.

Po kratki pavzi so ob prijetni dnevni svetlobi sledili Vigilance. V živo sem jih gledal že precejkrat in tudi nekatere pretekle koncertne izkušnje opisal na tem portalu, je pa res, da je od zadnje reportaže band izdal kopico materiala in nekoliko zamenjal slog. V primerjavi s koncertom v metelkovski Gromki, ki je bil razglašen, nasploh razštelan in slabo ozvočen, je tu bilo vse skupaj bolj kohezivno. Gilianov kitarski zvok me je posebej navdušil, saj je imel dovolj distorzije in ni bil prekomerno klenkast, ko so preigravali mešanico novejšega materiala (tudi z nove plošče »Enter the Endless Abyss«) pa nazaj tja vse do Ritual of Death. Najboljši del koncerta je zame pomenilo Škofovo igranje basa. Občutek imam, da se je v Vigilance s svojim Rickenbackerjem resnično našel, saj v živo igra zanimivo, melodično in natančno. Vtis celotnega nastopa pa je bil nekako srednji, saj so me nenehna nihanja v tempu celega banda, občasne večje napake pri igranju ostalih članov in nerodni odrski nagovori zmotili.

Kljub kratkemu poskusu naliva se je dež na koncu pobral nekam drugam, mrak oblakov pa je nadomestila tema večera in naposled noči. Obredno vzdušje je ojačal prižig bakel in razklanih štorov na podstavkih, ki so obenem greli občinstvo in dodali k optiki ognja, kovine in lesa, ki preverjeno paše k metal glasbi.

Konkretno je sedaj šlo za glasbo primorcev Ater Era, ki igrajo gromek, doneč in precej meditativen black metal. Zvok je ostal odličen, Ater Era pa so dvignili nivo igranja stopničko višje. Sicer precej enostaven in srednje hiter black metal so odigrali prepričljivo in tako rekoč brez napak, sploh v živo pa jim je močna zvočna slika gotovo štela v prid. Zveneli so grmeče, močno in široko, kar mi je vedno manjkalo pri njihovih bolj tenko in motno sproduciranih ploščah. Občinstvo je to jasno registriralo, saj se je na njihovem nastopu pod odrom nabralo največje število poslušalcev na celotnem eventu, ki so vidno uživali v nastopu. Gotovo je pripomoglo to, da se njihova glasba poslužuje različnih tempov in občasnih poklonov legendam Celtic Frost oz. Hellhammer, kar je njihov prvinski black metal dodatno približalo naravi festivala.

Po malce daljših pripravah so z duhom kompozicijsko izstopajočega black metala nadaljevali Dekadent, ki so svoj nastop začeli divje in hrupno. Veseli me, da so se vse skupine držale divje in nepredvidljive narave nastopanja v živo in da nihče ni pretiraval z nasnetimi uvodi ipd., kar je dandanes na black metal dogodkih vse preveč pogosto. No, Dekadent so vsekakor nastopili v divji in neokrnjeni obliki, ki pa jo je krotila vselej natančna in brutalno hitra bobnarska salva. Dekadent in Dalkhu so postregli veliko mero bobarske pirotehnike, ki je gotovo pomemben del obiska ekstremnega metal koncerta. Na žalost so divje vzdužje nekoliko kazile tehnične motnje na obeh ojačevalcih, ki sta nenehno prekinjala oz. spreminjala jakost. V trenutkih, ko je oprema zdržala in so se stvari izšle, pa je dejansko epska, prostrana narave glasbe zasijala v okolju, k čemur so dodatno pripomogli odmevajoči, »oddaljeni« clean vokali.

Druženje okoli toplega ognja na svežem nočnem zraku se je po več urah intenzivnega metala res prileglo, a sem vseeno stopil bliže in si ogledal še zadnje nastopajoče Dalkhu, ki jih v živo nisem videl že celo večnost. Vmes so se precej spremenili, sedaj pa igrajo bombastično različico skandinavskega black metala. Svojo odrsko podobo so podkrepili še z dodatnimi svečami, igrali so dobro in suvereno, a so vseeno bili najbolj klišejsko in standardno zveneč in tudi izgledajoč band večera. Kompetentno izvedeno, ampak malce brez identitete.

Ko zberem vse svoje spomine na kup in gledam na dogodek kot celoto imam navsezadnje izrazito pozitivne občutke glede celotnega dogodka. Pri Oratoriju je šlo za celoto, ki je več kot zgolj seštevek posameznih delov. Odlično občinstvo, odzivna ekipa, ki je ob dežju hitro prekrila elektroniko, fenomenalna podoba festivala s kostmi in ognjem ter lesenim odrom, lep dizajn plakatov in ostalih festivalskih grafik ter ravno prav odmaknjena lokacija so bili skoraj tako pomembni elementi kot sami nastopajoči, ki pa so v veliki meri dali vse od sebe. Glasbeno je sicer ponekod zaškripalo – v Sloveniji bi si v prihodnje želel več ekstremnih metal bandov, ki imajo obenem suveren nastop in tisto prvinsko energijo, ki takšni glasbi da zagon. Na Oratoriju je bilo moč doživeti takšno glasbo, a si seveda za prihodnjo izdajo festivala želim še več tega. Kar pa v veliki meri stoji na tukajšnjih bandih samih... do naslednjič torej!

twitter facebook