recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

reportaža

31. 5. 2011  Nargaroth  (19. 4. 2011, Channel Zero Metelkova)
Skratka, mislim, da je tudi brez nekega pravega uvoda, povsem koherentno začeti z izjavo, da je bil dogodek v obravnavi temačen, bil je black metal, igrali so trije bendi, poglejmo si jih pobližje.

Počasi res ne vem več, kaj naj pišem v uvodih, pri čemer se mi zdijo kritični sploh uvodi reportaž. "Ta in ta bend nas je spet počastil z obiskom..." Kakšna čast, lepo prosim? Odgovori so le redko ne-hedonistični: nekateri so tu zaradi užitka, nekateri zaradi denarja, nekateri zato, ker pač nimajo ničesar boljšega za početi, in to leti tako na obiskovalce kot glasbenike. Ali mogoče: "Black metal na Metelkovi ob žrtvovanju devic in lizanjem kozlovega anusa je ..." Takšnih uvodov sem utrujen, njihov pathos pa je nekoliko toliko pristen, kot je jutranja erekcija pristna in globoka pohota. Ali pa recimo: "Black metal tragikomedija v treh dejanjih je ..." Lahko bi šel na to varianto, da, ampak tudi to je izčrpan uvod, in na temo koncerta kot rituala je konec koncev moč zapisati le končno mnogo. Skratka, mislim, da je tudi brez nekega pravega uvoda, povsem koherentno začeti z izjavo, da je bil dogodek v obravnavi temačen, bil je black metal, igrali so trije bendi, poglejmo si jih pobližje.

Chaos Invocation so se izkazali za neko precej nenavadno (in za mnoge obiskovalce tudi negativno) izkušnjo. Razumem, zakaj bi bend rad, da se z njim deremo 'Hail Satan', in razumem tudi, zakaj so tišino s strani publike vzeli osebno, ampak ... ah, lepo prosim, pol nastopa Chaos Invocation sem preždel tam v publiki z istim občutkom, kot ga dobim, če me za denar ali 'sendvič' prosi brezdomec v povsem novih Nike supergah, in me potem, ko denarja ne dobi, očitajoče gleda. Mislim ... pojdite strašit koga mlajšega in bolj naivnega; če ljudem ni do slemanja in poljubljanja riti prej omenjene rogate živali, jim pač ni, in edina častna stvar, ki jo vsak bend v takšnem primeru lahko naredi, je ta, da vsaj del krivde pripiše tudi sebi.

Toda na drugi strani: kavelj (no, ni ravno kavelj 22, je pa vseeno kavelj) leži v tem, da gre za vsaj zanimiv, če že ne dober bend, ki znotraj svojega precej agresivnega black metala subtilno vpleta tisoč in en rock'n'roll element. Kombinacija bi v drugačnih okoliščinah verjetno delovala bolj ogrevajoče (in pristno). Toda žal ... Je pa ob vsem tem ogorčenju, ki je, prav tako kot pregovorni drek, ki zadane ventilator, letelo v vse smeri, in je bilo apokaliptično vseprisotno, mogoče treba v zakup vzeti še neko drugo teorijo. Kaj, če je namreč bil ta patetično užaljen 'fuck off' pristop zgolj del njihovega black metal pathosa: katerokoli čustvo je boljše, kot brez-čustveno stanje, popolna apatija ... in so šli od tam dalje. In mi obiskovalci (slepo) z njimi. Tako kot tista scena, ko v filmu Man on the Moon Jim Carrey, ki igra vedno bolj popularnega komika, na nekem velikem dogodku ne pove niti ene šale, temveč zgolj sede na stol, odpre (če se prav spomnim) knjigo The Great Gatsby, prične brati in ne konča, dokler knjige (vedno manj številčni množici) ne prebere do konca – kot bi hotel reči: 'Prišli ste izkusiti, prišli ste čutiti; in nihče vam ni rekel, kaj točno boste čutili, na katerih čustvih bo umetnik temeljil svoj nastop. Tu ne gre zgolj za ljubezen, oboževanje, navdušenje, vzhičenje, tiče v erekciji in vlažne vulve ... Pozabili ste na sovraštvo, na prezir in navsezadnje (vsaj) tudi stari dobri dolgčas.'

Če Chaos Invocation igrajo na takšno žogo, potem jim je treba priznati, da imajo jajca, srce in intelekt (ter smisel za postmoderne intrige) na povsem pravih mestih. Redkost takšnega pristopa (in sploh, ker gre za mlajši ter neuveljavljen bend; saj če se česa takšnega lotijo recimo Mayhem, ljudstvo že množično razume ... no, načeloma) je namreč univerzalnih razsežnosti.

No, ko je odzvenel zadnji "Fuck off, Ljubljana", in ko smo Chaos Invocation pomahali v slovo (ter oni nam), so oder v kratkem zavzeli Posthum. Bend sem nazadnje videl pred časom, ko so igrali skupaj s Shining, in treba je priznati, da so se v tem letu in pol odsotnosti prelevili iz nečesa, kar ima potencial, v konkreten in stabilen ter prekleto udaren bend. Že podoba teh Norvežanov nam daje slutiti, da gre za iskreno, in ne s testosteronom, mladostniškim 'yours tr00ly' ali z grabežljivostjo okuženo in iznakaženo zasedbo (poseben plus kitaristu, ki je dokazal in pokazal kako (na sicer nekoliko ameriški in redneck način) v black metalu izgledati kul tudi brez nošenja corpse-painta, špic, usnja, ter polivanja s krvjo in/ali posipanja s pepel ... eem ... moko).

V isti sapi pa naj priznam, da si žal kaj več od ocenitve glasbenega stila in pristopa ter vsesplošnega imidža Posthum niti ne drznem soditi, saj sem zaradi drugih obveznosti (opravljal sem intervju s Kanwulfom) ulovil le zadnja dva komada, kar pa je premalo za karkoli konkretnega. Posthum: groovy, rock'n'rollsko in brutalno obenem ... Kot pest, ki vam v povsem konsistentnem ritmu, kost za kostjo, razbija obraz.

Nato: Nargaroth. Nargaroth (foto ni iz tega koncerta; vir: metalship.org - op. ur.) je pač dobri stari misantropični – a obenem tudi prekleto človeški – Nargaroth. Oziroma Kanwulf (oziroma Ash, kakor se 'mastermind' René Wagner dandanes umetniško imenuje). Čeprav zvok ni ravno blestel (kot tudi ni pri prejšnjih dveh skupinah), in da se manjko bas kitare hočeš ali nočeš vsaj malenkostno pozna, je ta nemški notorični black metal akt dal vse od sebe in publika mu je v tem načeloma sledila. Od uvodnega Black Metal Ist Krieg, pri katerem se je v prvem trenutku komada sprostilo toliko energije, da se mi je srce – vsaj kot se zdi – za trenutek dejansko ustavilo, pa do zaključnega Possessed By Black Fucking Metal dobro uro pozneje (in seveda zasanjanega, skoraj pravljičnega epiloga, oziroma post scriptuma Vom Traum, Die Menschheit zu Töten) je iz odra vel precej starošolski, pristen in neposreden black metal v vsej svoji surovosti. No, ta isti starošolski, pristen in neposreden black metal v vsej svoji surovosti obenem tudi ni prinašal kakršnegakoli ekstrema, ekscesa, oziroma – kot se rado reče – poslastice. Ljudje so hoteli, zahtevali, kaj z Jahreszeiten, kaj s Semper Fidelis ... dobili so le Kanwulfov nasmešek ... in udarec kakšnega primitivnejšega komada iz Nargaroth opusa v obraz (kar pa je že neprimerno bolj 'black metal' kot pubertetniška užaljenost Chaos Invocation).

Na nek način bi lahko rekli, da če ste bili na enem Nargaroth koncertu, ste bili na vseh ... toda to ne drži povsem. Oseba, kakršna ste in kakršno vodite na Nargaroth koncert, je vedno drugačna: oplemenitena je z novimi izkustvi, spoznanji, učila se je na lekcijah življenja in si pridobila nove perspektive. Tako v isto reko ne stopite dvakrat in niste na dveh istih Nargaroth koncertih, ne glede na to, kako močnega odklonilnega (ali pritrdilnega) mnenja glede stagnirajoče Nargaroth setliste mogoče ste (Black Metal Ist Krieg; Karmageddon; Hunting Season; Erik, May You Rape The Angels; Stamped In The Balls; I Burn For You; War (Burzum)/Freezing Moon (Mayhem); Abschiedsbrief Des Prometheus; Black And Blasphemic Death Metal; Possessed By Black Fucking Metal; Vom Traum, Die Menschheit zu Töten.)

In še ena stvar. Kanwulf je iz koncerta v koncert boljši in prisotnejši frontman. Kontakt s publiko je tesen, performans z mačeto pristen, manualne vizualizacije (toda ne me spraševati: 'Vizualizacije česa?', ker nimam pojma), ki jih izvaja med daljšimi instrumentalnimi pasažami, pa so ... no recimo da so ena tistih stvari, ki jih morate videti, da bi jih razumeli. Pa čeprav jih ne boste razumeli niti, ko jih boste videli.

In namesto zaključka: če gledate black metal in razmišljate black metal ... no, potem je bil tole dogodek za vas. Obenem pa tudi tisti, ki so na Nargaroth navezo prišli zgolj nalivati in onegaviti se, niso – vsaj po videnim sodeč – bili nad dogodkom in noči po njem, kaj posebej razočarani.

Avtor:
twitter facebook