Mesec julij sodeč po preteklih izkušnjah ni bil ravno ustrezen mesec za klubske koncerte. Prvič, v tem času se odvija sezona festivalov, drugič, dvoranski koncerti so tako vroči, da je težko zdržati notri več kot deset minut. A pri dvorani Gala Hala se je že leta nazaj ponudila odlična alternativa. Letni oder. Organizatorja Dirty Skunks sta začela prirejati prijetne poletne koncerte, ki privabijo nemalo ljudi. Seveda se je to izkazalo že lansko leto na koncertu ParkwayDrive, ki je bil zelo obiskan. Princip lanskoletnega koncerta (moshbeachparty) je tokrat dobil nadaljevanje. Ponovno so prišli Suicide Silence, ki so se v tem času podili po evropskih festivalih. Suicide Silence so se izkazali že lansko leto, ko so zaigrali skupaj z Bleed from Within in After the Burial. Tokrat so bila pričakovanja večja, vsaj kar se tiče obiska.

Kot predskupina so nastopili gorenjski Within Destruction, ki bi jih lahko označil preprosto kot moderni death metal bend. Skupina se sicer rada ponaša z deathcore in blackmetalskimi momenti, kar vleče še toliko bolj na ušesa zaradi bolj dinamičnih skladb. Treba je priznati, da je skupina uigrana, a glaven problem je bil v sami komunikaciji s publiko. Kljub glasbi, ki je bila za slovenske razmere precej ekstremna, so Within Destruction pokazali premalo jajc. Uigranost je bila solidna, a sama atmosfera in energija nastopa je bila precej mlačna. Skupina se je pohvalila, da je podpisala pogodbo z avstrijsko založbo, ki jim bo izdala album. Tu upam, da bo skupina dobila možnost nastopanja po tujini in obenem več izkušenj na odrih, da ne bo njihov nastop opisan kot generičen.

Nekaj minut pred nastopom glavne skupine se je prizorišče letnega odra Gale Hale napolnilo. Obiskovalci so bili predvsem srednješolci, medtem ko je bilo starejše metalske publike le peščica. Da, Suicide Silence s svojim modernim zvokom ne privlačijo tistih pristnih metalcev z dolgimi lasmi, visokimi supergami in jeans jaknami z nešteto našitki. A organizatorjema je koncert več kot odgovarjal po tem, ko je na prejšnje prave metal koncerte prišlo le nekaj deset ljudi, tokrat pa se je številka povzpela na skoraj 300 obiskovalcev.

Ura je odbila petnajst do enajstih in na oder je prišel kalifornijski kvintet Suicide Silence, ki je eksplodiral s skladbo Unanswered. Prednje vrste so padle v delirij, skupina pa je stregla z jeznimi riffi ter breakdowni, ki so bili odobreni s stalnim moshanjem in drugimi vragolijami. Mogoče SS ne predstavljajo nekega presežka za deathcore, a treba je priznati, da se skupini vidi ogromna kilometrina, kar se je kazalo predvsem pri nagovarjanju in dobri komunikaciji pevca Mitcha Luckerja (aka Mićota), ki je večkrat pokazal, kako spodbuditi publiko h gibanju. Med skladbo Wake Up je uspel večino prizorišča prepričati, da skačejo ob udarnem ritmu skladbe. Suicide Silence so predstavljali dober presek vseh treh albumov, kar velja tudi za najnovejši izdelek The Black Crown, ki je bil toplo sprejet, s čimer je treba omeniti skladbo Slaves to Substance, pri kateri se je odvil spodoben circle pit. Še več sodelovanja se je videlo pri skladbi Disengage, kjer se je odvil konkreten wall of death. Vrh samega koncerta pa je predstavljala skladba No Pity for the Coward, kjer je Mićo povabil kar nekaj udeležencev na oder, ki so družno peli: »Pull the Trigger, bitch!«

Skupina se je za tem poslovila za kratek čas, nato pa so na oder povabili nekaj entuziastov, ki so morali pokazati svoje spretnosti v repanju, kar je bilo precej komično, a zanimivo za popestritev programa. Zaključek pa je padel s skladbo No Time to Bleed, pri kateri je pomagal kruliti še en član njihove ekipe. Dobra ura koncerta je bila dovolj, da so mnogi zapustili prizorišče zelo utrujeni.

Skupini lahko očitamo, da precej kopira kakšne nu-metalske veljake, kot sta Slipknot ali pa Korn. Precej je tudi očitnih hardcorovskih in deathmetalskih prijemov, a kljub temu jim je treba priznati, da jim več kot le uspeva. Popularnost v Sloveniji jim je v primerjavi z lanskim letom precej narasla. Skratka, glede na vse, bi SS lahko zavzemali kar lepe termine na festivalih, pa četudi gre za Metalcamp. Marsikdo si je po koncu zaželel, da bi Suicide Silence obiskali našo deželico vsako leto.