Nedeljsko popoldne je tudi za marsikaterega slovenskega navdušenca nad težko metalno glasbo pomenilo romanje v Videm. Nekateri z organiziranimi avtobusi, nekateri v lastni režiji. Razlog? Metallica.

Koncert so otvorili Gojira, ki pa niso imeli najboljšega dne. Na poti do prizorišča se jim je pokvaril avtobus, zaradi česar so skorajda zamudili lasten nastop. Posledično so na oder prihiteli brez tonske in zvok na začetku nastopa je bil zanič. Za nameček jim je ponagajal še veter, ki je odnašal zvok. V svojem nastopu so fane razveselili s petimi komadi, to so bili Oroborus, The Heaviest Matter of the Universe, Backbone, Love in Flying Whales.

Kot druga predskupina so nastopili Machine Head, ki so Metallico spremljali že na prejšnji turneji. Takrat so predstavljali ploščo The Blackening, zdaj pa imajo nov izdelek imenovan Unto the Locust. Zanimivo je, da so se odločili igrati komade samo iz teh plošč, z izjemo Imperium iz Through The Ashes Of Empires. Marsikateri oboževalec, in teh je bilo glede na odzive publike brez dvoma kar veliko, je pogrešal vsaj Davidian, če ne še kakšen drug starejši komad. V svoji uri nastopa niso pustili najboljšega vtisa. Na odru so bili precej statični, poleg tega pa je bil tudi zvok katastrofalen. Pri solažah je bilo moč slišati kup šumenja (podobno kot na Dunaju leta 2009, prav tako so bili predskupina Metallici - zarota?), kar je bilo precej moteče, poleg tega pa je tudi njim veter odnašal zvok. Obiskovalce pa so sicer razveselili z I Am Hell, Be Still And Know, že prej omenjenim  Imperium, Beautiful Mourning, Locust, Aesthetics of Hate, Darkness Within, Who We Are in hitom z The Blackening, Halo.

Mrak je padel in napetost se je stopnjevala. Trenutek, ko je oder zavzela Metallica je bil vse bližje. Iz ozvočenja se je zaslišal že tradicionalni It's A Long Way To The Top (If You Wanna Rock 'n' Roll), za tem pa...

Luči so se ugasnile, prižgali so se veliki LED zasloni in iz ozvočenja je zadonel Ecstasy Of Gold. Navdušenje je bilo nepopisno.  Metallica je nekoliko netipično začela s Hit The Lights in na žalost že na drugo mesto postavila Master Of Puppets. Občutek, ko na nogometnem stadionu 40.000 grl vpije "MASTER, MASTER!!!" je bil res nekaj najboljšega na svetu, biti del te množice pa je neprecenljivo. Že po dveh odigranih komadih smo lahko sklepali, da bo to odličen večer. James v dobri vokalni formi in vsi polni energije, super zvok,  to je to. Kot tretjega so zaigrali Fuel, nato For Whom The bell Tolls in novost iz Beyond Magnetic EP Hell And Back. Po tem pa kratek video, ki nas je spomnil zakaj smo prišli. Za tiste, ki ne veste, celoten Black Album. Plošča s katero Metallica postala res velik band.  Italijani so očitno res veliki oboževalci te plošče, saj je bilo mogoče pri vsakem komadu slišati prepevanje, kar je pohvalil tudi James. Največ navdušenja je bilo med Nothing Else Matters, The Unforgiven, Sad But True in seveda Enter Sandman (skupaj s pirotehniko) . Tudi band je bil odličen, povsod jih je bilo dovolj, spredaj na podaljšku odra, levo, desno in zadaj nad bobni. Kljub letom še vedno žurajo na polno.  Vidi se, da Metallica živi za koncerte.

Kot dodatek so fantje zaigrali še Battery, One in tradicionalni Seek & Destroy. Pri One so poleg pirotehnike za uvod, uporabili tudi laserje, ki pa so proti koncu komada že kar malo motili. Z razvojem pesmi, se je stopnjevala tudi intenzivnost, zato so kar nekako zasenčili odličen komad.

Prepričan sem da Stadia Friuli ni nihče zapuščal razočaran. Uživali so tako obiskovalci, ki so jih videli prvič, kot tisti, ki so jih videli desetič. Metallica (na koncertu) pač ne zna razočarati. Yeeeeeah!