recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

19. 9. 2016  Metaldays 2016: Dan 1  (25. 7. 2016, Tolmin)
Just another Metal Monday? Nope!

Reportaža: Simon Pelko, Andrej Čuk, Jovo, Ivan Cepanec

Fotke: Simon Pelko

Ponedeljek kot vsak drugi? Ne! Že pošteno zdelani od warm-upa, spoznavanja novih in pozdravljanja starih metalskih bratov in sester, mačkasti od žurov na plaži ter pri glavnem odru (nova ekipa, ki jo tokrat predstavlja ljudstvo okrog zasedbe Armaroth in drugih kranjskih zmešanih alternativcev je na določenih mestih res poskrbela za party osvežitev, za razliko od precej izpetih preteklih DJ-jev, je res zmaga in upam, da je vidimo naslednje leto), smo naslednji dan nejeverno gledali v nebo. Dež, namreč, nalivi, še huje – nevihte. A nismo iz cukra. Do večera smo si lahko ogledali vedno udarne Fleshgod Apocalypse, ki se vračajo v Orto bar 9. januarja, pred njimi pa v svetu zaradi svoje pestre etnične zasedbe dokaj kontroverzne Orphaned Land, ki prej kot s svojim zanimivim prog metalom dvigujejo luč v srcih poslušalcev z univerzalnim sporočilom miru in bratstva, kar jim je med drugim s strani metalske skupnosti prineslo tudi take predloge, da naj bi jih predlagali za Nobelovo nagrado za mir. No, v Tolminu sta oba benda res sijala z vso močjo.

V tej točki večera je Tolmin izgledal kot mešanica med bojnim poljem in poplavljenim mestom. V večerni povodenj so vstopili Sacred Reich, skupina, ki si na letošnjem MD brez dvoma zasluži nagrado „najbolj fotrovski bend festivala“. Četudi so Sacred Reich fotri, pa vsekakor niso sedeli pri miru zadnjih dvajset let, ko so zaključili svoje prvo dejavno obdobje. Četvorica namreč zveni uigrano, oder pa jim je domač. Priredba bogov Black Sabbath War Pigs je občinstvo navdušila, četudi so se ostali komadi malce vlekli v živo. (Andrej)

So pa zato sledili Testament, ki bi lahko s ponedeljkovim nastopom marsikaj naučili ostale bande podobne starosti. Niso eksperimentirali z novimi komadi, niti morili s preveč zlajnanimi; odprli so s železno klasiko Over the Wall, sledil pa je nabor hitrih, energičnih thrasherskih salv s prvih in zadnjih treh plošč. Na festivalu ne moreš igrati tri ure in Testament so se tega zavedali, zato so svoj termin brezhibno izkoristili. Pomagal je tudi odličen zvok – vse skupaj je bilo mnogo tišje in bolj jasno kot 2012., ko so bili nazadnje pri nas, zato se je brezhibno razločilo vsak kitarski izlet Alexa Skolnicka. Odkar človek igra ESP-kitare, je to njegovemu igranju dalo dozo metalske ostrine in preciznosti, podobno kot je igranje Steva DiGiorgia in Gena Hoglana pognalo ritem sekcijo. Brezhiben, električen nastop, komaj čakam novo ploščo. (Andrej)

Vmes so seveda vrata pekla odprli Švedi Dark Funeral, ki smo jih končno uspeli videti tudi na tolminskih tleh. Dark Funeral so ime, ki se na sceni pojavlja že kar dolgo časa. A pripravili so nam točno tak šov. Dolgočasen. Totalna statika na odru, od pevca pa zgolj neko kimanje, ki naj bi nakazovalo odobravanje tega, kar vidi pod odrom. Dobro, sicer govorimo o mogočnih ter temačnih Švedih, vendar kljub temu nastop je nastop in s tem promovirajo svojo trenutno (drugače precej boljšo glede na ostale – op. I. C.) ploščo. So eden tistih bendov, ki imajo zgrajeno bazo ljubiteljev še iz starih časov ter mogoče kakšnega mladiča, ki se mu ta bend dopade bolj kot ne zaradi njihovega kultnega statusa. Kultni status ne pomeni zmeraj tudi kultni nastop, tako da smo bili priča nekakšni omiljeni verziji Švedov. (Simon)

PS: Pri tem seveda nismo bili lačni ali žejni. Kar nisi imel svojega ali pa si izposodil za določen čas od dobrodušnega pijanega Avstrijca v Korpiklaani majici, si lahko nabavil v založenih 'tminskih' štacunah, na samem festu pa je Loving Hut uspešno nadomestil Hell's Kitchen (uh, da ohlajenih pirov v piksnah za samo 1 € ne omenjamo), tudi t. i. Slovene Village je poleg žurov v kampu postregel z marsičim, na plaži seveda doza zdravja ob smoothiejih, pa tudi veganski štant je letos kar dominiral – kljub dobri ponudbi pod second ali main stageom, kar se hrane tiče. Mogoče je štantov resda bilo manj kot do zdaj, a to so krute posledice neumnega fiskalnega zakona in nesposobnosti določenih tujih merchandiserjev, ki si pač pravočasno niso prebrali zadev, čeprav jih je na to opozoril organizator. Pravočasno.

twitter facebook