recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

26. 8. 2011  Metalcamp - Dan komerciale in dolgčasa  (13. 7. 2011, Tolmin)
Na nek način je zaspanost drugega dne bila dobrodošla. No, skoraj.

Medtem ko je prvi dan koncertov festivala Metalcamp deloval izrazito fruličasto, je drugi dan zaznamovala opazna letargičnost. Piščalke in opice, ki skačejo po odru izzovejo reakcijo, to je gotovo, a je na nek način zaspanost drugega dne bila dobrodošla.

No, skoraj. Dan so na velikem odru začeli lokalci Brezno, ki so zgrešili dan - v žgočem popoldanskem soncu so vztrajali s frulico, violino ter melodičnim ženskim vokalom. Obiskovalcev se je kljub vročini le nabrala kopica, dandanes imajo aranžmaji ter melodije folk glasbe očitno tak vpliv na metalsko publiko. Melodramatični govori o nebu ipd. ter poskočni ritmi neofolkovsko obarvanega metala so me skoraj prepričali, da se bo prvi dan ponovil, a se je takoj zatem ozračje spremenilo, saj so nastopili zaspani Kylesa, katerim je sledil povprečen power metal s strani Brainstorm. Vročina tokrat nikakor ni bila poživljujoča, skozi nastop Katatonie pa je večerna sopara dogajanje na videz še bolj upočasnila.

Kar bi se moralo poznati le na občinstvu, a temu pri nastopu Legion of the Damned ni bilo tako, saj je skupina bila ravno toliko, če ne še bolj penzionerska, sodeč po igranju in obnašanju na odru. Preprost, udrihajoč in moderen death/thrash metal zahteva natančno izvedbo in obilico energije s strani nastopajočih, sicer kaj hitro izgubi na ostrini. Ko so Legion of the Damned pripeljali svoj skomiganja vreden nastop h koncu, so se hitro začenjale priprave na finske dolgočasneže Wintersun.

Kaj torej velja omeniti glede benda, ki že sedem let sedi na lovorikah enega samega preproduciranega, prepotentnega melodeath albuma? Kak vtis je napravil bend, ki marsikateremu adolescentnemu melodeath navdušencu spodbudi bitje srca?

Nastop skupine Wintersun bi se pravzaprav dalo enačiti z mojimi vtisi njihovega koncerta: pompozen uvod, zatem od vsega skupaj nič. Saj bi rekel, da so me pustili hladnega, a jim niti to v sveži večerni uri ni uspelo. Po kratkem poskusu trpljenja je bil čas za oddih, ki naj bi me pripravil na naslednji bend, mogočne Mastodon.

Četudi je univerzalna ljubezen, ki naj bi jo metalski svet čutil do Mastodon (foto: Nina Grad (Rockline.si)), verjetno hudo pretirana (več o tem v Nenadovem članku), ni dvoma o tem, da so sproščujoči zvoki ameriške bradate četvorke gotovo nudili prijetno nasprotje zategnjenim, ultra-modernim zvokom dneva, ki se je počasi (!) približeval koncu. Mešanica skladb z zadnjih treh plošč je navdušila številčno množico pod odrom medtem ko je skupina naenkrat ponudila vtis tako predanosti kot sproščenosti. Bobnar Brann Dailor vsekakor navduši v živo, saj si je moč na lastne oči ogledati vrtinec, ki ga s svojim bombastičnim udrihanjem nameša, medtem ko ostali člani sledijo z vso gotovostjo.

Dolgčas se je torej sprevrgel v sproščeno zadovoljstvo, a kaj bi bil metal festival brez visokooktanskega thrash metal festivala na vse čute? Zadnji bend večera, Keller, je bil tu ravno s tem namenom - namenom, ki so ga le delno izpolnili.

Kaj hitro je namreč postalo jasno, da zvok malega odra vsekakor ni na strani skupine. Zmeda, ki jo je zakuhal tonski mojster, je bila tako neprebojna, da se je na trenutke rife razločilo le stežka, poleg tega pa sta zvoka kitar pri solo sekcijah odpovedovala. Kljub temu so se vsi trije novi člani izkazali solidno ter niso vidno dopuščali, da bi jih tehnične težave kakorkoli zmotile in jim uničile voljo do igranja. Tako z vidika odrske prisotnosti kot igranja se je trojica Aleša Jelovčana, Tilna ter Domna Hudrapa izkazala kot boljša od svojih predhodnikov. To je naredilo misel na naslednji koncert domačih Keller obetavno, saj je bilo gotovo, da se bo ta odvil z manj tehničnimi napakami in kiksi, ki jih te povzročajo.

Primerno energičen konec dneva, katerega trenutki so, z izjemo zadnjih dveh skupin na malem in velikem odru, bili prepredeni s komercialnim dolgčasom.

twitter facebook