recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

27. 7. 2011  Metalcamp - Dan frulic in klonov  (12. 7. 2011, Tolmin)
Dan mešanih občutkov, ki sta ga zaznamovala dva zadovoljiva nastopa, groš neprijetnih presenečenj in vojska frulic.

Največji slovenski festival metal glasbe, Metalcamp, je tudi letos uspel dvigniti nekoliko prahu. Monotonija festivala, kateri je že neštetokrat gostil Amon Amarth in Blind Guardian, je tokrat (kljub temu, da so se nemški power metal junaki ponovno pojavili) bila mnogo manj občutna. Prišli so jo razbit headlinerji Slayer, ki so že v tednu pred nastopom na festivalu zavzeli glavno temo marsikaterega pogovora. Tako se je že prvi dan peklenski vročini v zraku pridružila še elektrika, katero so nastopajoči bolj ali manj uspešno izkoriščali z namenom dodatno razvneti občinstvo.

Prvi poskus omenjenega je bil obsojen na propad že od samega začetka; švicarska "folk metal" sedmica Abinchova in vročina sta si bila v popolnem nasprotju. Odurna narodna glasba, pomešana s sladkastimi kitarskimi vložki, je na soncu oddajala smrad stoterih trupel … Kar me pravzaprav privede do naslednje točke, namreč nastopa domačih death metalcev Doomed na malem odru. Ti so predstavljali osvežujoče nasprotje pocukranim poskusom Abinchove, četudi to ni bila najboljša ura mariborske death metal štirice. Koncert sta namreč oteževali kitari, natančneje njun zvok oz. nastavitve, ki so skupino nekajkrat izdale. Skladbe z EP-ja From the Crypt so v živo zvenele mnogo bolj prepričljivo kot novejše pesmi, ki delujejo precej manj organsko in pristno. Tudi bobnanje spominja na kak moderen, ultra-tehničen death metal bend, saj morje činel in nepotrebnega dvojnega pedala kaj hitro razblini vzdušje mrkih, razvlečenih kitarskih linij.

Brujeria pa so v hitrem, naravnost smešnem glasbenem preobratu hitro priskočili na pomoč na glavnem odru; njihovi preprosti, udarni ritmi in nepopustljiv napad mastnih ritem kitar, ki skupaj tvorijo hardcorovski death metal špansko govoreče peterice, so blesteli na vseh področjih, na katerih so Doomed pogrnili. Skupina je z zabavnim in energičnim nastopom ustvarila sproščujoče vzdušje, začuda tudi povezava s publiko ni bila slaba; čeprav bend publiko večino časa nagovarja v španščini, je sporočilo vedno bilo jasno. In publika se je prav toliko jasno odzvala, saj ob šestih popoldne očitno ni bilo prezgodaj za zabavo.

Sledili so Arch Enemy (foto: Nina G. - Rockline), ki so večerni uri primerno nekoliko ohladili dogajanje. Fenomen ženske vokalistke v svetu metala še vedno ni pojenjal, vokal Angele Gossow pa se ni bistveno izboljšal. Zvok stotisočerih nohtov, ki vsi enakomerno drgnejo ob šolsko tablo, je k sreči pogosto omehčala igra kitarskih vragolij, s katero sta postregla brata Amott. Te so v živo izvedene kot se spodobi, brez večjih kiksov in v dobrem slogu, a na žalost v okviru slabega benda.

Arch Enemy torej niso pomenili večjega presenečenja, pač pa se mi je ob Airbourne kaj hitro zaletelo. Ne dvomim, da so AC/DC v živo zabavni, Airbourne pa si sposojajo toliko idej od omenjenih legend hard rock glasbe, da zvenijo kot poceni osnovnošolska kopija. Občinstvo pa se za to ni zmenilo, saj jih je premamil član skupine, ki je plezal po ogrodju odra. No ja, če ni prave stvari na voljo, je nekaterim dovolj tudi ponaredek, če pleza kot opica, pa še toliko bolje.

Čakanje na Death Angel je potemtakem bilo mučno in dolgočasno, a se je gotovo splačalo. Skupina je Slovenijo v zadnjih letih obiskala večkrat, kljub temu pa so tudi tokrat bili deležni toplega sprejema, ki je bil vsekakor na mestu. Death Angel so eden tistih redkih primerov, ko nove skladbe benda v živo zvenijo bolje kot tiste z zgodnjih plošč (z izjemo prvenca), kar so dokazali z brezhibno izvedbo in presenetljivo popestritvijo v obliki priredbe Heaven and Hell.

Death Angel so svoj koncert s profesionalno gotovostjo pripeljali do konca in s tem zaključili tudi dan. Dan mešanih občutkov, ki sta ga zaznamovala dva zadovoljiva nastopa, groš neprijetnih presenečenj in vojska frulic.

twitter facebook