recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

26. 8. 2012  Metalcamp - dan 5  (10. 8. 2012, Sotočje Tolmin)
Za nami so bili štirje naporni dnevi neusmiljene vročine, brutalnega alkoholiziranja ter predvsem pomanjkanja spanca ... A vendar je bilo treba pokazati še nekaj moči.

Tekst: Primož; če je kje drugače označeno, Ivan

Foto: Anja Ivanovič Photography (galerija 5. dne – KLIK)

Zadnji dan festivala! Za nami so bili štirje naporni dnevi neusmiljene vročine, brutalnega alkoholiziranja ter predvsem pomanjkanja spanca, za nekatere so vsa ta dogajanja obsegala celo dober teden (ali več). A vendar je bilo treba pokazati še nekaj moči za zadnji dan, ki je po mnenju ekipe bil … predvsem neizviren, kar se vsebine tiče, saj smo mnoge bende prav na odru Campa videli ali drugič ali pa celo n-tič.

Dogajanje na glavnem odru se je pričelo s nemškimi novodobnimi thrasherji Purify, nadaljevalo pa s folk zabavljači Heidevolk. Po jodlarskih refrenih, ki so bili podkrepljeni z violino, je bil čas za nekaj bolj tradicionalnega. Na oder so stopili mladi heavy metalci Steelwing. Švedski kvintet je dokazal, da pravi heavy metal še živi, vključno z vsemi klišeji in šminkerskim videzom.

Območje Metalcampa so zakrili temni oblaki, a na srečo brez dežja. Vreme je bilo kot naročeno za finske death/doomerje Swallow the Sun, ki so predstavljali zadnji album Emerald Forest and the Blackbird. Finci so na Metalcamp pripeljali težke, počasne ritme, polne melanholije, ki ji ni bilo videti konca. Vsekakor prijetno zamorjena godba, pri kateri je bila ena ura čisto dovolj.

Sodom so bili mnogo boljši kot leta 2009. Kdo bi si mislil, da Angelripper svojo verzijo nemškega thrasha piči že 30 let. Možakar je tako bil več kot energičen, karizmatičen, njegov glas ne peša, basa pa mu itak nikoli ni bilo treba obvladati kaj preveč. Ob set-listi, ki je bila zelo razgibana, a zdaj že vseeno klasična Sodom (čeprav sem vesel poudarka na EP-prvencu In The Sign Of Evil) in ki seveda vključuje vse komade, ki jih Sodom že ''po defaultu'' igrajo. So pa ob odličnem zvoku res dobro ružili. Pa še na 30 ali več let! (Ivan)

Po prijetnem thrashiranju Sodom je bil čas za nekaj popolnoma drugačnega.

Termin je bil rezerviran za skupino Pain, katero vodi Peter Tägtgren (Hypocrisy). Skupina je po letu 2007 drugič obiskala Metalcamp, predstavljala pa je lanskoletni izdelek You Live Only Twice. Kljub nezahtevni glasbi in preprostim enim in istim ritmom so Pain navdušili kar dober delež obiskovalcev. A samo stanje Petra je bilo vse prej kot zadovoljivo. Čisti vokal je bil že prej precej švoh, vendar je tokrat bilo še slabše. Mnogokrat je Peter uporabil kar kričečega. Ne glede na pomanjkljivosti v nastopu, repertoarju, generičnim skladbam so Pain vidno navdušili z elektronskimi vložki in udarnimi industrial kitarskimi prijemi.

Sabaton je bend, za katerega mi do zdaj nikoli ni bilo jasno, zakaj je ob preveč mehko zvenečih melodijah, Turisas ripp-off dikciji vokala in imageu, ki bolj priliči vaškem motoristu, ki je odkril Motorhead in Dimmu Borgir obenem, ta bend tako popularen, da ga celo angleški Metal Hammer določa za skorajda enakovrednega Iron Maiden. Odgovor je bil na Campu – zaradi live nastopa. Ne glede na to, da njihovo predstavljanje zgodovinskih tematik JE zanimivo, včasih malce provokativno, a vsekakor bolj globoko kot pri Grave Digger (ne pa toliko kot pri Iced Earth, npr.), a da je glasbeno to toliko power metal kot so Power Puff Girls najboljši klon Manowar, Švedi znajo uprizoriti bombastični live nastop. Bend se giblje, bend vodi publiko, imajo ubijalski light-show, kakšen pirotehnični vložek tudi, ključno pa je, da se na odru res dogaja. Ja, pomp in blišč izničita povprečnost. (Ivan)

Trollfest so zaključili dogajanje na velikem odru in čeprav bi človek pričakoval, da bodo – vsaj na podlagi najbolj neumne verzije Metalcamp himne ever – na odru uprizorili veselico, ki bi se je razveselil vsak lokalni gasilski dom v Sloveniji, so možakarji opalili soliden in razgiban, celo dober folk metal koncert. Te glasbe ne razumem, niti se je več ne trudim, a nekaj Trollfest vseeno znajo narediti, da je vsaj nastop – sodeč po videnem na Campu – bil OK. Ne bombastičen, nikoli zakon, a OK. (Ivan)

Na malem odru so zadnji dan resnično navdušili le domači akti. Condemnatio Christi, ki imajo grozljiv image, so glasbeno vseeno paša za ušesa. Ekstremni moderni death-black, pri katerem se v živo niti ne sliši klaviatur (hint hint!), a s precej razgibanim bobnom (mislim, da je namesto session Kovačiča sedel session Nature bobnar), dobrim, dominantnim vokalom in tudi razor-sharp-in-blade-hkrati riffi so resnično pokazali, da tudi 5 dni razvrata ne more naškoditi mladim trupam.

Metalsteel so že itak izkušeni in ''ulaufani'', a neverjetno, kako ta bend v živo vedno izpade svež, zanimiv in dinamičen. Razgibana set-lista (od nujnih hitov do klišejskih himn), zelo dober zvok, razgibano dogajanje na odru so definitivno bili atributi te heavy metal mašine. Chuffed!

Negligence – videl sem že boljši nastop, a so ga možje vseeno žgali kot treba. Dinamična setlista, dobro igranje, slabša zvočna podoba (blame it on tonski mojster), a vseeno thrash koncert kot se šika. Še zdaj mi pa ni jasno, zakaj jih organizator ni dal namesto Heathen v sredo po Korn? Negligence bi bili zamenjava kot se šika. Tako so pač že drugič v dveh letih igrali spet na malem odru. Ah, to življenje …

Noctiferia so imeli top nastop, razgiban set, nasploh se vidi in sliši, da je bend izkušen, do potankosti pripravljen na vse in da zna dati to, kar človek, ki mu dol visi za Sabaton ali Trollfest rabi. A 'bemu miša, da imam že poln kurac tistega EJ-EJ-EJ-EJ-EJ in podobnega nagovarjanja ljudi … Shut up and play, god damn it!

S tem se je končalo 5-6 dnevno dogajanje v Tolminu. Bilo je vroče, suho, prašno in naporno, a sodeč po mnogih odzivih je MC 2012 bil TOP SHIT.

Za naslednje leto pa se – očitno (več o tem recimo v Delu pod članki Blaža Močnika) – obetata kar dva festivala. Eden naj bi bil sam Metalcamp (10. obletnica), o katerem smo zdaj slišali le nekaj besed in prebrali en članek (http://24ur.com/ekskluziv/glasba/deseti-metalcamp-drugo-leto-bo.html). Drugi pa je Metaldays (http://www.delo.si/novice/slovenija/slovo-metalcampa-prihaja-metaldays.html), ki se je samooklical za naslednika MC-ja in že draži z nekakšnimi novimi bendi ipd. kriptičnimi namigi.

O vsem boste seveda lahko brali tudi na Profanity.si!

Avtor:
twitter facebook