recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

23. 8. 2012  Metalcamp - dan 2  (7. 8. 2012, Sotočje Tolmin)
Vročina je bila do obiskovalcev neusmiljena.

Tekst: Primož, Ivan

Foto: Anja Ivanovič Photography (galerija – dan 2 – KLIK!)

Vročina je bila do obiskovalcev neusmiljena. Kot prvi dve skupini na glavnem odru sta se predstavili folkmetalski Brezno in Avven. Obe skupini si zaslužita veliko čast, da sta sploh  zmogli nastopiti v takšni vročini. Mi žal o nastopih ne moremo komentirati, ker smo se raje hladili z mrzlim pivom (kar sem slišal, je zvenelo zanimivo, a nič kaj posebnega – op. Ivan). (Primož)

Madball, ''worldwide NYHC ambassadors'', pa so – po drugi – strani vročino prenašali brez težav. Na eni strani do vratu zapeti kitarist Mitts, na drugi pa vselej poskočni pevec Freddy Cricien. Ampak vzdržljivost v vročini ni ključna, če hočeš pustiti pečat kjerkoli. Madball so z leti postali eno vodilnih imen newyorškega hardcora in v slabih 40 minutah so to spet potrdili. Odličen zvok, neverjetna uigranost, set-lista, ki je obsegala tako klasike a la Pride (Times Are Changing) kot stvari iz zadnjega albuma Empire ali novega EP-ja Rebellion, ter seveda komunikacija prej omenjenega frontmana so pustili močan vtis. Ljudem se je ob njihovi glasbi tudi v tisti vročini trgalo za popizdit. (Ivan)

O Finntroll raje ne bi razpravljali, ker so Slovenijo v zadnjem času obiskali prevečkrat in zato so njihovi nastopi postali tako zanimivi kot razprave v parlamentu. Ravno tako velja za Kataklysm, ki so v tem času slavili 20 let obstoja, kar je sicer vredno spoštovanja, a v vsem tem času, ko so bili kanadski hiperblasterji pri nas, bi se lahko zgodila kakšna sprememba. S tem sicer ne ciljam na menjavo članov, temveč na repertoar, ki je več ali manj isti. Skladbe a la In Shadows and Dust, As I Slither, The Resurrected, Cripled and Broken imajo približno takšen učinek kot koncert Slayer, pri katerih ne gre brez Angel of Death in Raining Blood. A pri Kataklysm je najbolj žalostno to, da še vedno zapostavljajo odlična albuma Prophecy in Epic, medtem ko kasnejša albuma, kot sta Serenity in Fire in In the Arms of Devastation smatrani pri skupini kot zlata vredni. No, so nam pa vseeno postregli z noviteto Iron Will ter prej nikoli odigrano skladbo v Evropi, The Night They Returned. Ampak še vedno premalo. Naslednje leto spet? Upam, da ne! (Primož)

Kot ata na mamo so za pomiritev sledili Paradise Lost. Legende gothic metala predstavljajo zadnji album Tragic Idol, ki se je v tem času že dobro prijel med spremljevalci skupine. Samo prizorišče je bilo prijetno napolnjeno. Paradise Lost so poleg novitet predstavili še nekatere hite, kot As I Die, The Enemy, Widow, One Second in Say Just Words. Skupina je bila prijetno uigrana, vendar pretiranega pozitivizma ni oddajala. Pevec Nick Holmes je s svojim glasom podal na območje Metalcampa melanholično atmosfero, edina dv,a ki sta bila precej energična, sta bila kitarista Mackintosh in Aedy. Paradise Lost so odlično prispevali k umiritvi, obenem k raznolikosti nabora skupin. (in pridejo v Ljubljano oktobra – op. Ivan) (Primož)

Bobnar Paradise Lostm, Adrian Erlandsson, z nastopanje na Metalcampu 2012 še ni končal svojega šihta. Naslednji so na oder stopili At The Gates, v katerem je Adrian tudi igral bobne. Švedi, ki so se obudili leta 2008, očitno nočejo končati uspešnega reuniona (ja, ta jim je že tretji? – op. Ivan). V tem letu so se podali še na neobiskane festivale ter kontinente. Po letu 1996, ko so igrali kot predskupina Napalm Death v Kobjeglavi, so se At The Gates vrnili končno vrnili v Slovenijo. Tokrat z dolgim setom, ki je posegel v celotno diskografijo, vključno z demo izdajo Gardens of Grief. At The Gates na Metalcampu niso dobili najboljšega odziva, namreč publika je seznanjena le z albumom Slaughter of the Soul, na katerem je bil največji poudarek, a skladbe iz albumov The Red in the Sky Is Ours, With Fear I Kiss the Burning Darkness ter Terminal Spirit Disease niso dobile dobrega odziva. Pri Terminal Spirit Disease je treba poudariti, da je bil tu uporabljen riff, ki so ga vseznani Amon Amarth uporabili stokrat in ga še vedno smatrajo kot toplo vodo. Še bolj zabavna je bila skladba All Life Ends z Garden of Grief, ki zelo kontrira melodiki z uporabo grind prijemov. No, At The Gates imajo vsekakor legendarni status, namreč skladbe iz Slaughter of the Soul so bile priznane kot eden izmed začetkov melodičnega death metala, kakršnega so kasneje uporabile mnoge švedske skupine ter mnogi ameriški metalcorovci. Samo igranje ATG je bilo zadovoljivo, ritmično ni bilo veliko odstopov, edino pevec Tompa Lindberg (na fotki) ima zaradi zaužitega alkohola čez leta malce bolj hrapav glas, pa tudi njegova komunikacija s publiko je vse prej kot spodbudna. Po hitih, kot so Under the Serpent Sun, The Swarm, Suicide Nation, Nausea je sledil kratek premor, ATG pa so se vrnili z zimzelenim Blinded by Fear, zaključili pa s Kingdom Gone s prvega albuma. (Primož)

Dogajanje na drugem odru (Ivan) so z bolečim nastopom zaključili ameriški deathgrinderji Cattle Decapitation. Kvartet iz San Diega je namreč bil zelo glasen, kar je komplementiralo natančno eksekucijo komadov, a po drugi strani je domači lučkar tolikokrat vklopil stroboskope (pozabil seveda, da je takšna količina aktivnosti le-teh zakonsko strogo prepovedana, pač zaradi malenkosti, ki ji rečemo EPILEPTIČNI NAPAD!!!), ki so sčasoma povzročili glavobole. Cattle Decapitation so predstavljali album Monolith Of Inhumanity, zato so tudi igrali največ komadov z njega, sledilo pa je tudi nekaj starejših hitov a la Testicular Manslaughter in Regret & The Grave. V ospredju je bil manijakalni vokalist Travis Ryan, ki vse, kar izvede na CD-ju, lahko izvede tudi v  živo in je trenutno definitivno eden najboljših in najbolj izvirnih na tem področju.

Kvazi-headlinerji so bili tudi danski Hatesphere, ki v novi postavi zvenijo precej dobro in mnogo bolj učinkovito kot leta nazaj. All hail the return!

A mali oder je nudil še marsikaj. Precej navdušujoč nastop so imeli domači Shutdown, ki so okrog pete popoldanske ure z odlično komunikacijo in še boljšo glasbo navdušili prisotne. Center je vsekakor prevzel vokalist, katerega karizma je neverjetna! Upam, da so s tem povečali svojo že tako veliko bazo oboževalcev.

Precejšnje navdušenje so po mojem mnenju izzvali gorenjski black metalci Nephrolith, tako z vidika urejenosti odra (all hail rjaveč big as fuck pentagram!) kot z vidika eksekucije. Dobro odigrano, prijetno za slišat. Šus! Še večji efekt so imeli prav tako gorenjski Within Destruction, ki so vsem nadebudnim Avstrijcem (ker le-ti res tripajo na to zvrst), kako se igra moderni death metal. Ta bend je z vsakim nastopom jebeno boljši.

Pozabiti ne smem tudi na Dead Dildo Drome, ki so zveneli in nastopali izjemno dobro. Moderni metal hibrid je odpičil svoj set suvereno in z jajci, velik delež uspeha pa gotovo nosi manijakalni frontman Šero.

Oder pa so krstili tudi zadarski E. N. D., ki so sprva zveneli res sveže in obetavno, a so me kasneje žal pustili hladnega in nezainteresiranega.

Avtor:
twitter facebook