recenzije

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

banner
banner

reportaža

5. 8. 2012  Metal, pivo, blato!  (2. 8. 2012, Wacken Nemčija)
Waaackööööööön!!!!!

Še vedno utrujen sem se le lotil pisanja reportaže (doživljajskega spisa) z letošnjega Wacken:Open:Air festivala, že 23. po vrsti in tretjega, ki sem ga obiskal. Festival je letos  potekal med 2. in 4. avgustom,  vendar je bil že 1. avgust kot nekakšen dan za ogrevanje. Na pot smo se odpravili v torek okrog 14:00. Pot nas je vodila proti Jesenicam, nato skozi Karavanke, med avstrijskimi gorami do Salzburga, mimo Münchna, Nürnberga, Würzburga, Kassla, Hannovra in Hamburga končno do Wackna. Male vasice na severu Nemčije, kamor smo prispeli 16 ur kasneje, se pravi okrog šestih zjutraj. Seveda po poti ni šlo brez postanka v Burger Kingu, naleteli pa smo tudi na nesrečo, zaradi katere smo eno uro čakali v zastoju.

Prvi postanek v Wacknu je bila trgovina, ki se je na srečo odprla ravno ob šestih. Sledila je nabava piva (Astra za 0,6 € rox your sox!!!) in ostalih malenkosti, ki jih človek potrebuje na festivalu. Po nakupih pa naprej v boj za prostor v kampu. Pri tem občudujem nemško disciplino, kjer vsi lepo čakajo v vrsti, da jih redar razporedi na svoje parkirno mesto. S tem dosežejo, da je festivalsko območje vedno prevozno z avtomobilom in dejansko so narejene ulice in reševalne poti.  Sicer se zaradi tega ne moreš ravno preseravati s prostorom, ki ga boš zavzel s svojimi šotori, vendar vseeno naša ekipa ni imela problemov s tem.  Sicer pa kaj vse ti Nemci privlečejo s seboj ... od kavčev, agregatov, hladilnikov in pravih štedilnikov. Sicer ste pa verjetno koga takšnega že opazili na našem Metalcampu. 

Po postavitvi tabora in nekaj nazdravljanjih (ura ni bila še niti 10) smo se odpravili po zapestnice. Malo nas je bilo strah, da bomo stali v kilometrski vrsti na soncu in naši strahovi so se skorajda uresničili. Pri vhodu v Wackinger village je bila že nepregledna množica ljudi. Vdali smo se v usodo in čakali v vrsti, na srečo ne predolgo. Kmalu smo ugotovili, da vsi čakajo na vrsto, da kupijo svojo Wacken 2012 majico! Norci. Prebili smo se skozi in zadovoljni ugotovili, da vrste za zapestnice ni, juhej! Kaj zdaj? Biergarten? Ja, ja, genau! Šli smo skozi srednjeveško vas (Wackinger od prej), kjer smo se malo razgledali. Tu je moč kupiti veliko nakita, oklepov, usnjenih izdelkov, igrati vikinške igre, kupiti met, vikinger blut, piti metbier (priporočam!). Nato pa spet šok, biergarten še vedno zaprt. Dobro, pa počakajmo. Čakanje na srečo ni bilo preveč dolgo in ko so se vrata odprla je množica ljudi začela teči. Jao, zdaj se bomo grebli še za mizo. Po nekaj korakih ugotovimo, da tečejo v drugo smer. Kam? Hja, na festivalskem območju je še ena stojnica z Wacken merchom ... Torej, mizo pod senčnikom smo dobili, zdaj pa pivo. Božanski Franziskaner! Res je, da ga servirajo 0,4 litra, res je, da je 0,5 €  dražji kot pivo na Metalcampu, vendar je Pivo. Ja, z velikim P. Za tiste, ki ne marajo pšeničnega piva poskrbi Beck's. Res je, da Beck's ni najboljše nemško pivo, vendar je tisti, ki ga točijo na Wacknu, boljši od tistega, ki ga kupiš pri nas v trgovini. Vsekakor pa ni nobeden od dveh redčen z vodo. Dejansko se lahko napiješ z njim.

Prvi dan je torej minil v znamenju nazdravljanja in popoldanskega spanja zaradi utrujenosti od poti. Zato smo zamudili tudi nastop hrvaških Cold Snap. Pa jebat ga, če bi igrali naši prvaki, gotovo ne bi zaspali. Naš drugi dan in prvi dan festivala smo se prebudili v prelepo sončno jutro. Za moj okus na sporedu razen Sepulture in Saxon ni bilo nič omembe vrednega, zato sem dan namenil nakupovanju. Hja, šoping na Wacknu = smrt za denarnico. Spet ponudba gore nakita, čevljev takšnih in drugačnih, vojaških oblačil, sončnih očal, dildotov, majic bendov, random majic itd. Pa sploh še nismo prišli do glavne zadeve, pokriti metal market. Za vstop je potrebno plačati 2,5 €, vendar se splača. To je šotor velik približno toliko, kot največji šotor na Metalcampu (tisti pri glavnem odru), notri pa samo stojnice z nosilci zvoka. Noro. Če nekaj iščeš, potem najbrž dobiš tam, če ni tam, vprašaš Chopa, če nima on, potem ne obstaja. Cene pa so različne, večinoma se gibljejo med 9 in 13 €, za nekatere zadeve pa zahtevajo tudi do 25€ (govorimo o starih, vendar novih CD-jih). Splača se pogledati za isto zadevo pri različnih prodajalcih, tudi na tak način se da prihraniti kakšen evro ali deset. Med izsuševanjem denarnice, se je izsušilo tudi moje grlo, zato je bil naslednji logični postanek ponovno biergarten. Kmalu je svoje zobe pokazalo tudi vreme, na srečo samo v obliki krajše plohe, kar nam je uspelo prevedriti pod senčnikom.

Počasi je prišel čas, da si pogledam tudi katerega izmed nastopajočih. Prvi so bili Sepultura, s pomožnimi bobnarji, ki so v stilu The Stroj zbijali po sodih. Pričakovanja so bila po zadnjem koncertu v Ljubljani velika, vendar sem bil ponovno razočaran. Grozen spacan zvok je naredil svoje in raje sem odšel stran. Tistih dodatnih bobnarjev se v bistvu sploh ni slišalo in ponovno trdim, da je ena kitara premalo. Saxon, ki sem si jih ogledal kasneje, so le nekoliko popravili okus. Novejši material sem poznal preslabo, da bi lahko noro užival v koncertu, vseeno pa Biff in kompanija s starimi hiti niso razočarali in zadovoljili vse oboževalce.

Drugi dan festivala pa so nastopile prve težko pričakovane skupine. Denimo Sacred Reich in Sanctuary. Sacred Reich so nastopili že ob 12:15, nad čimer so malo potarnali tudi sami in hkrati pokazali kako navdušeni so nad množico ljudi, ki jih je kljub zgodnji uri prišla poslušat. Vzdušje je bilo super, zvok še boljši, ateji pa so dokazali da še znajo treširati. Čeprav ... že po prvem circle pitu se je Phil obregnil ob grobost nekaterih sodelujočih in pozval grobijane, naj ne izvajajo wall of death, ampak raje circle of life. S tem je ciljal na Levjega kralja (precej poznano Disneyjevo risanko – op. a.) in pozval prisotne naj skupaj zapojemo. No, ko je uvidel, da pač nihče ne pozna besedila je nadaljeval sam in kmalu ugotovil, da je malo zašel. Vsekakor najbol smešna prigoda v zvezi z bendi.  Kasneje se je spomnil še Randy Blytha in mu posvetil komad. Sledil je samo premik nekaj metrov v levo in voila, že smo občudovali Sanctuary. Še vedno ne vem kaj točno naj si mislim o njih. Nekatere so navdušili, mene žal ne. Imel sem očitno previsoka pričakovanja. Statičen bend me ne bo nikoli navdušil, CD lahko poslušam doma, pa še brez fušanja bo. Najbolj pa me je zmotilo, ko je Warrel spodbujal publiko h crowd surfanju, ker mu je bilo noro nekaj let nazaj, ko so na Wacknu igrali z Nevermore in je bilo med Born malo morje srfačev. Dragi Warrel, pokaži energijo in publika jo bo vrnila, sklicevanje na Nevermore je povsem neumestno.

Pavza za pivo in spet dež.  Tokrat jebeni naliv, ki je povzročil blatno veselico v naslednjih urah. Zelo mi je žal, da sem zaradi dežja zamudil Overkill. Nova plošča je odlična, kako zveni v živo, pa še ne vem. Naslednjič mi ne uidejo. Zvečer sem si bolj kot ne ponesreči pogledal še Hammerfall, ki so me totalno presenetili z zakon setlisto in super zvokom. Ah ja, spomini na srednjo šolo in čase, ko so mi bili za Iron Maiden najljubši metal band so oživeli. Hearts on fire, hearts on fire! Dogodki iz nadaljevanja večera mislim, da niso za v javnost. Lahko rečem samo, da je vsega kriv Jure!

Še zadnje jutro, na srečo brez mačka, vendar z dežjem. Mnogo tega. In ni hotel pojenjati vse do druge ure popoldan, ko se je čudežno zjasnilo, ampak gumijasti škornji so postali obvezna oprema. Festivalsko območje je bilo prekrito z rjavo, smrdečo brozgo. Ko sem na Metalcampu govoril z nekim naključnim Nemcem, je rekel, da sploh ni bilo blata, bila je samo coca-cola. Pogled na spored je nakazal, da bo to ubijalski dan. 

Najprej Napalm Death (dobri kot vedno), nato Kylesa v prenovljenem Bullhead Cityju. Mater, kaj so naredili s tem šotorom. Povečali so ga že lani, letos pa je ratal faking ogromen. Mislim, da brez pretiravanja lahko rečem, da bi v notranjost spravil igralno površino nogometnega igrišča. Zvok notri je res perfekten, poka kot se zagre. Grem stavit, da če bi Sepultura igrala tu, bi bilo veliko bolje. Novost sta tudi dva odra, W.E.T. stage se je preselil v notranjost tega šotora, tako, da po vzoru Black in True stagea menjave potekajo hitro. Pavze med posameznimi nastopajočimi je bilo 5 minut. Močno sem si želel videti Electric Wizard, ki so nastopali za Kyleso, vendar še vedno ne vem kaj se je zgodilo z njimi. Napovedovalec je v čudni nemščini objasnil, da so zamudili in bodo nastopili kasneje, več pa nisem razumel.

Zagrabila je lakota in čas je bil za kosilo. Oh ja, hrana tu je res super in izbira je res velika. Od bavarskih specialitet, klobas, kitajske, indijske, arabske, morske hrane, do klasičnih burgerjev, pomfrija, pic (Gefühlte pizza – njam!), pekovskih izdelkov (mega čokoladni muffin za 1,5 €). Izbira dne je bil Barbaren Speiss. To je recimo pol metra dolg ražnjič s kosi začinjenega puranjega mesa, vmes pa je navito testo. In to vse skupaj ocvrto. Ja, ni ravno dietno, je pa noro dobra pivska hrana. Ob prehranjevanju so v ozadju igrali Six Feet Under, kar sem slišal je bilo dobro, ker pa nisem ravno fan, se nisem ukvarjal s tem, da bi šel bližje odru.

Nato pa eni izmed zmagovalcev festivala. Testament! Na srečo sem novo ploščo že nekajkrat poslušal, kajti setlista je bila v znamneju Dark Roots Of The Earth. Zvok je bil super, energija na odru tudi, Chuck pa je bil poglavje zase. Res je pokazal da je žival. Med D.N.R. so se tresla tla. Tudi oni so se spomnili na Randyja (tako kot na Metalcampu). Cradle of Filth, no ja, raje gledam Street Creeps.

Od Amon Amarth nisem veliko pričakoval in sem jih spremljal bol z enim ušesom, med čakanjem na zvezde festivala. Kot pa ste videli že sami na Metalcampu, so v res dobri formi in kljub temu, da smo jih videli že velikokrat, so navdušili.

Nato pa Scorpions. Poglejte sami in ocenite -> http://www.youtube.com/watch?v=TDgmaMiN72E Moje osebno mnenje je, da je brezvezno tlačiti deset minutni bobnarski solo v eno in pol urni set. Tudi kitarski solo je bil brezvezen. Tega na posnetku koncerta mislim, da ni. Petnajst minut zamude je bilo nadležne, težave z zvokom v prvi polovici seta pa še bolj. No ja, kljub temu, da sem bil malce razočaran, sem vesel, da sem jih videl.

Zaradi strahu, da bi z avtom ostali v blatu, smo se predčasno odpravili iz prizorišča. Pogledali smo še I am Hell, kot teaser za Machine Head na Metalcampu in lahko rečem, da je bilo enako dobro, s to razliko, da so imeli na Wacknu še pirotehniko. To je bilo to za leto 2012. Na srečo smo se brez težav izvlekli iz travnika in se odpeljali proti Sloveniji. Vsi smo bili siti dežja, predvsem pa blata. Najprej sem bil trdno odločen, da me Wacken drugo leto ne vidi, zdaj pa me že malo matra, da bi šel ponovno. Wacken je pač zakon festival in kljub svoji velikosti, zaradi dobre organiziranosti nikoli ne čakaš predolgo na pivo, ne na hrano in ne na prost WC. Že res, da se čaka, vendar vse v mejah normale. Wacken 2013 – rain or shine? Mogoče.

Update: še prispevek sotrpina Mareta o Paradise Lost in Moonspell. Sledi njegov tekst.

Oh, Paradise Lost, Paradise Lost, ja...skupina, ki je nekoč postavljala mejnike v razvoju metala in temelje za oblikovanje novih metalskih (pod)zvrsti... Paradise Lost...skupina, ki je tako veliko naredila na glasbenem področju in hkrati pokazala tako malo na koncertnih nastopih. (Tole pišem kot eden tistih, ki mu je poslušanje starejših velemojstrovin teh yorkshirskih velikanov dokončno odkrilo kaj ima najraje v metalu in torej kot die hard fan unikatnih del, s katerimi je skupina pred desetimi in več leti oplemenitila metal... v užitek in radnost).
Paradise Lost sem videl petkrat v živo in od vseh nastopov lahko najboljšega ocenim z zadostno-sprejemljivo. Njihov nastop v Wacknu je obetal veliko, saj so na uradni strani festivala oznanjali, da gre za prvi (!) nastop skupine v tej evropski metalski Meki. Ko sem po blatu gazil proti templju njihovega nastopa mi je (mokre) sanje, da bodo Paradise Lost svoj premierni nastop na Wacknu kronali z veličasnostjo, razplamtevaa misel, da so Dimmu Borgir letos na W:O:A (kjer so že večkrat nastopili) privlekli cel orkester iz Prage.
In dobil sem... kar bi lahko od nastopov Paradise Lost že pričakoval (in že vedel): eno veliko generično brezveznost in žaloigro, v kateri se vsi člani skupine razen njegove ekscelence Nicka Holmesa trudijo dati vse od sebe. Pevec Nick  je nastopil kot naveličani upokojenec, ki se mu več ne da igrati balinanja za svojo ekipo, kljub temu, da se zaveda, da je uspeh ekipe v veliki meri odvisen od njega. V kolikor razlog ni bila bolezen, lahko njegovo petje mirno označim z besedo mučenje - mučenje poslušalcev in sebe. Tako so nam nekako nabrenkali ‘venček’ najboljših z nekaj pesmimi z novega albuma Tragic Idol...(ime novega albuma verjetno najbolje ponazarja moje doživljanje nastopov Paradise Lost) dobili smo: Honesty in Death, Faith Divides Us Death Unites Us, Pity the Sadness, Erased, One Second, Fear of Impending Hell, As I Die, Soul Contageous, Forever Failure, Tragic Idol in Say Just Words. Kot največjo nezaslišanost izobra pesmi sem videl v tem, da na svojem prvem nastopu na tako velikem festivalu niso igrali niti ene (!!!)  pesmi z monumentalnega in nepozabnega albuma Icon (no, glede na viden pristop pevca je verjetno tako tudi najbolje).  
...porušeni tempelj pričakovanj sem zapustil z mislijo “pizda, spet sem se zajebal...”. Očitno bom pravo doživetje Izgubljenega Raja ‘v živo’ iskal naprej...najprej v Kinu Šiška 14. oktobra 2012... v upanju, da nastopi Paradise Lost ne bodo “Forever Failure”.

Ste se kdaj vprašali, ali je mogoče popolnost narediti še popolnejšo? Ste se kdaj vprašali, mar bi bilo mogoče popoln koncertni izbor najboljših pesmi skupine zaigrati na način, ki bi njihovi popolnosti dal novo dimenzijo? No, to je  letos na Wacknu uspelo  Moonspell. Odigrali so nabor pesmi, ki so jih njihovi fani izbrali za najboljše (super pristop) a odigrali so jih AKUSTIČNO (!!!). Akustično vendar tako, da so njihovi popolnosti dali, kot rečeno, novo dimenzijo in domet. Vse je bilo popolno: Bull Head City Circus - pravi cirkuški šotor v katerem domujeta dva odra - je postregel z zvokom, s katerim je bilo mogoče cepiti dlako (na tri dele). Nastop skupine je predstavljal umetniško dovršenost, saj je bil vsak zven vsakega inštrumenta (dvojih bobnov, činel, kitar etc.) v vsaki od pesmi, tam kjer je bil, na najboljšem možnem mestu. Glasbena mogočnost brez električnih dodatkov se je v vrtincih mešala z udarnostjo in globino petja pevca ter pevk spremljevalk (slednji sta pri pesmi Scorpion Flower več kot dostojno nadomestili nepozabni glas bivše pevke The Gathering Anneke van Giersbergen, kar verjemite mi, ni kar tako) in iz prvobitnosti vsega skupaj ustvarjala nepredstavljivo in nezamisljivo. Morda bo moje doživetje koncerta najbolje ponazorilo dejstvo, da sem imel kurjo polt po rokah vseh 40 minut nastopa. Moonspell so nas na nepozabno potovanje v neznano popolnost popeljali z pesmimi Opium, Awake!, Full Moon Madness, Northern Deathstar, Scorpion Flower, Wolfshade (A Werewolf Masquerade) ter Alma Mater. Moonspell, hvala!

twitter facebook