recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

30. 4. 2013  Metal Monsters Weekend  (30. 4. 2013, Kult Bled)
Pretekli vikend je minil prehitro. Že res, da vsak mine prehitro, vendar je bil ta še posebej kratek. Za to je poskrbel festival Metal Monsters na Bledu. Ko sem prvič slišal, da se bo v slovenskem turističnem biseru nekaj dogajalo, se mi je zdelo to nemogoče. Ne samo to, zadeva se celo oglašuje! Kraj dogajanja? Kult. Super! Ampak takoj so se pojavili pomisleki. Kult je sicer super urejen bar, vendar nima ravno velikega odra. Kam bodo pa dali Noctiferio?

Kmalu je bilo dvomov konec. Pojavile so se informacije, da bo koncert potekal v prostoru poleg Kulta. V podzemni garaži namreč. In spet dvomi. Tokrat v povezavi z zvokom. Vsak, ki je kdaj parkiral v takem objektu, je verjetno opazil, da je narejen izključno iz betona, ki pa ne slovi kot zvoku prijazen material.

Pa se pustimo presenetit, sem si mislil, bo pa vsaj druženje prijetno. In sem se motil. Ne samo prijetno druženje z obrazi, ki jih nisem srečal ali opazil leto dni in več, tudi zvok je bil presenetljivo dober. S filcem ograjeni del garaže, ki je bil namenjena koncertu, v trenutkih ko je bila najbolj polna, sploh ni spominjala na to. Preprosto je zgledala kot klubska dvorana s točilnim pultom, kjer nikoli nisi predolgo čakal na pijačo. Poleg tekočine pa so ponujali tudi nekaj hrane, kar je sploh pohvalno, glede na to, da v bližini ni kioska s hitro prehrano, ki bi bil odprt v urah po koncertih. Cene pijač so bile zmerne, kelnarce pa nasmejane in prijazne. Odžejal si se lahko še na zunanjem šanku in v lokalu samem. Skratka, za nas je bilo odlično poskrbljeno.

Kult je že gostil nekaj prijetnih dogodkov,  s tem vikendom pa je svoje delovanje popeljal še na višjo raven – dobili smo odličen koncertni plac, kjer se je odvil pravi metal dogodek.

Prvi dan se je sicer začel z odpovedjo. Zaradi nesrečne poškodbe bobnarja Noctiferije je njihov nastop odpadel. Pa smo kljub temu dobili metal šus.

Metal vikend so okoli desete ure zvečer otvorili Flyspoon. Alternativni rockerji/stonerji/post grungerji (ali karkoli že so) so bili prava izbira za začetek. Prijetno in zanimivo.

Za njimi so na oder prišli avstrijski Rant. Po mukotrpni tonski, po kateri je kar nekaj ljudi zapustilo dvorano, so kot prave dive ali megaskupina na oder prikorakali po dramatičnem intru. To pa je bilo vse od dramatike. Jodlarski Linkin Park res niso nekaj, kar bi pretirano navdušilo. Če parafraziram besede prijatelja – tako lahko je žgat na odru, pa eni vseeno jooookcajo v nedogled. Popestritev je bil predvsem basist, ki je s svojimi neusklajenimi gibi in nekakšnimi polskoki zgledal kot ranjena žirafa. Ocena je povsem subjektivne narave, ampak to res ni bilo bohvekaj.

Kot zadnji so nastopili Within Destruction. Fantje so vedno boljši in so naredili pravi raztur. Dobra dinamika, dobra glasba, dober nastop. Vse to se je poznalo tudi na publiki, saj je par sto ljudi očitno uživalo. Med obiskovalci je bila tudi slovenska igralska legenda Milena Zupančič. Glede na to, da ni več ambasadorka Unicefa, bi jo z veseljem vzeli za metal ambasadorko.

Prvi dan se je super zaključil in nadaljeval z afterjem do jutranjih ur. Po počivanju, sprehodu ob jezeru in kremšniti pa smo bili pripravljeni na sobotni koncert.

Začeli so ga Dickless Tracy, ki po vseh letih in desetletjih res ne potrebujejo uvodne predstavitve. Bili so dobri in pika.

Za njimi so oder zavzeli primorski Almost Rage, ki so solidno odšpilali svoje. Ušesom so čisto pasali, grlu pa  je bolj pasalo pivce, ki je poskrbelo za odsotnost iz večine koncerta. So pa naredili žur in res se je nabralo kar veliko število navdušencev pod odrom.

Za njimi so napetost stopnjevali še Inmate. Videli smo, kaj pomeni res profesionalen nastop. Odlična energija, usklajenost, tudi glasbeni del ni napačen … samo nekaj mu manjka. Začimbica ali dve, pa bi bilo res super. In pa pevčevi vzkliki „kje so čupe“, na katere si mislimo le „kje je tvoja?“. Pomanjkanje las je sicer inovativno nadomestil z jegermajster-havaja-venčkom, ki je te tri dni postal pravi modni trend pri metalcih. Oranžna je nova črna.

Potem pa Dead Dildo Drome. Klasični postavi se je za polovico koncerta na odru pridružil še gostujoči član – snemalec Ivan. V soboto zvečer so DDD gotovo zasluženo nosili naziv ''headlinerjev'', saj so uspeli združiti nepredvidljivost in brutalnost prvega benda z groovom drugega in živalskostjo in profesionalnostjo tretjega benda tega večera. Pod vodstvom manijakalno in zabavno nepredvidljivega vokalista Šera, so norci odpičili furiozen set, ki  je od začetka do konca zahteval konstantno norenje tako benda kot publike, kar je na koncu koncev rezultiralo v ''wall-of-deathu'' ali gigantskih mosh ter circle pitih. Nu-metal ali deathcore – kakorkoli jih že predalčkate, ti živalski norci so sila, ki jo je treba vedno upoštevati – če jih imate možnost gledati v živo, DO IT!

Zaključek sobotnega koncerta pa ni bil klasičen, saj zadnji nastopajoči niso bili desci v črnih majicah, z dolgimi čupami in z inštrumenti pod prsti oz. palčkami. Bile so bejbe! In to hude! Tribal Bizzare. Plesno, umetniško, glasbeni dogodek. Plesalke so prek trebušnega plesa in drugih elementov uprizorile glasbeno gledališko plesno predstavo. Interpretacija vsebinskega dela je prepuščena vsakemu posamezniku, je pa puncam uspelo v dvorani zadržati veliko večino metalcev. Zanimiv izbor glasbe (Rammstein, Manson … ), zapeljivi gibi in kar nekaj gole kože to skoraj garantirajo. Nastop je bil prijetna popestritev programa in dokaz, kako se različne veje umetnostnega izražanja lahko odlično dopolnjujejo.

Kljub utrujenosti pa nas je v nedeljo čakala še zadnja runda. Obiskovalcev je bilo sicer manj, vendar še vedno dovolj. Nastopili so Heretic, Era of Hate, Plains of Despair, Chicksy Dicks, ki so bili čisto ok, vendar brez nekih presežkov, če brutalno poenostavim. Jah, je pač zmanjkovalo metal energije tudi nam. So pa postale že res nadležne tonske nekaterih bendov, ki so se na dolgo in široko štimali. Posebej pa bi izpostavila zadnje nastopajoče. Armaroth. Spet niso razočarali, še več, spet so naredili celo metal klavnico. Nastop je bil odličen, poln energije, fantje so res vedno boljši. Edino vokalist še vedno ni izboljšal svojih medgovorov. Kot „ambasador hašiša“, kot so ga poimenovali, jih verjetno tudi ne bo. Skratka, fantje so še vedno jezni, publika pa totalno navdušena. Svaka čast, da jim je uspelo na nogah obdržati toliko vidno utrujenih ljudi.

Vsak dan so po zadnjem nastopu tudi izžrebali po dva dobitnika Metaldays majic in dva dobitnika celotedenskih vstopnic. Cel Metal Monsters vikend je namreč potekal v sodelovanju z Metaldays. Ideja uradnega warmupa si zasluži vse pohvale. Dobra poteza za promocijo Metaldays, dobra za Kult, metal sceno in zadovoljne izžrebance.

Metal vikend na Bledu je presegel vsa pričakovanja. Organizacija je bila super, improvizirana dvorana več kod odlična, vse pohvale tudi Yodi in Gregatu za sound. Glede na velik obisk in številčen gorenjski metal podmladek je očitno, da je Bled res potreboval tak dogodek. Bil je skrajni čas in res upam, da bodo organizatorji skrbeli za naše metal bobniče tudi naprej.

     Avtorja teksta in fotk sta Petra Jerina in Gregor Strugar

twitter facebook