recenzije

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

banner
banner

reportaža

10. 12. 2011  Mentalni LSD-trip z učno uro iz češke zgodovine. In par fukjenih Hrvatov.  (8. 12. 2011, Menza pri koritu Metelkova Ljubljana)
Citata ni. Berite.

Foto: Mitja Kralj

Oder se prične po koncertu prazniti in ljudstvo je spoznavalo, da smo bili posiljeni v vsak encim naše duše.

Naj argumentiram prejšni stavek. V sredo so Menzo pri Koritu obiskali kultni Čehi Plastic People of the Universe in hrvati Tigrova Mast, ki igrajo ?

Vrnimo se v preteklost, in sicer v čase šole, ko ste sanjali o svetli prihodnosti, ki se vam je porušila pred očmi, ter odprite učbenike za zgodovino (zgodovina within a zgodovina) in poiščite poglavje z naslovom Charter 77 (charter = listina).

Sedaj že preminuli (rak na pljučih) Milan Hlavsa je včerajšnjega leta 1968 ustanovil skupino Plastic People of the Universe. Češki režim ni našel kompatibilnosti z njihovo glasbo, kar je privedlo do tega, da so jim prepovedali igrati že po dveh letih obstoja. Ne zaradi tega, ker bi bili tako slabi (v tem primeru, bi to pravilo bilo še dandanes dobrodošlo).

Plastika se ni dala in so vseeno odigrali nekaj koncertov. Eden se je končal s prihodom roke pravice. Usoda, ki je doletela člane: eden se je uspel izmuzniti, drugi je bil izgnan, ostali so pa bili nagrajeni z večmesečno brezplačno nastanitvijo v zaporu.

Češka je sicer podpisala listino o človeških pravicah in to dejanje ni bilo ravno v skladu s tem, zato se je skupina umetnikov.cz odločila, da bodo češki vladi pokazali sredinca v obliki organizacije Charter 77. Ta organizacija je bila ena izmed najbolj izrazitih nasprotnic komunističnega režima na Češkem.

Kozmonavtom se je dopustovanje izteklo in so bili izpuščeni na prostost. Pogledali so v mednožja in so opazili, da se jih jajca še kar držijo. Niso se umaknili, temveč so nadaljevali z nastopanjem na skrivaj. Potreba po tem je izpuhtela leta 1988, ko jim je vlada liberalno dovolila nastopati. Vau, če bi se takšne pravičnosti več dogajale, ne bi bilo potreb po FB-revolucionarjih, ki bodo rešili svet s svojimi FB-statusi, revolucionarnem šotorjenju in z oblačenjem v stripovske like, zaradi česar protest izpade kot Comic-Con. Zašel sem, vem, a ne preveč.

Od sreče, da lahko javno igrajo, so istega leta razpadli in se ponovno združili leta 1997 (20. obletnica od Charter 77). Zgodovinske ikone glasbene scene, ki nato pridejo igrati v Slovenijo pred 100 nekaj ljudi za simboličen profit. Kudos!

Ko so se zbrali na odru, se je iz njihovih pogledov razbralo, da so to večinoma utrujeni, stari ljudje z dobršnim delom zgodovine za sabo, ki si blasfemično drznejo lastiti svoj karakter in skrivajo veliko zanimivih zgodb, od katerih bi se lahko vsak veliko naučil (Za vsakim članom se skriva zanimiva zgodba, a o tem kdaj drugič. Mogoče). Igrali so prvi, kar je logično, saj si ne predstavljam, kako bi tak kolektiv ljudi, ki se večinoma bližajo 70. letu obstoja, nastopali ob pol enih zjutraj.

Z leve proti desni:

  • Sedeč kitarist Josef z rahlo tečnim pogledom
  • Proti njim mlajša (cca. 45 let) basistka Eva, ki se je pridružila leta 2001, ko je umrl ustanovitelj Milan
  • Vidno zelo utrujen klarinetist/saksofonoist Vratislav. Prav tako sedeč.
  • Violinist Jiří, ki je občasno igral tudi na theremin (Google, YouTube)
  • Klaviaturist Josef

Celotna prva vrsta si deli tudi delo vokalista. Ni glavnih vokalov, temveč si to delo izmenjujejo. Kdaj večglasno, kdaj ne večglasno. Za njimi pa se je skrival nasmejani bobnar Jaroslav, ki se jim je pridružil predlani.

Ko so začeli igrati, se je videlo njihovo negodovanje nad zvokom in lučmi. Prvo so čez čas bolj kot ne izboljšali za mešalno mizo, luči pa so ostale trmaste.

Ampak kljub začetnim težavam so vseeno povzročili, da smo odplavali. Besedila so v njihovem maternem jeziku in na njih sta vplivali poezija ter filozofija sodržavljanov. Svoja sporočila pa širijo s pomočjo psihedeličnega rocka, kateremu so dali svoj surrealistični čar. Nekateri komadi so bili počasnejši, otožnejši, drugi so vsebovali dosti groova, funka in kdaj tudi šusa. Nenavadna in dinamična glasba, v kateri se najde malo vsega. Glasbeno se ne omejujejo.

Kitarist je sedel, gledal v svojo kitaro, kdaj zraven pel. Igranje samo je bilo vrhunsko in je vsebovalo dosti svojevrstnega pečata. Stika s publiko ni ravno imel, a on je bil tam zato, da igra.

Basistka. Oh, ja. Basistka ... my biggest weakness. Izžarevala je himalajsko količino karizme, ljubezni do igranja in občutka. Po njenih gibih, nasmešku se je videlo, da ob igranju nadvse uživa in je s svojo prezenco pretvorila dvorano v milf hunterje.

Pihalec je bil najbolj žalosten, a hkrati tudi najbolj vesel prizor. Večinoma je utrujeno sedel in z zblojenim pogledom gledal naokoli. A ko je prišel na vrsto, da je kaj zaigral, se je vse spremenilo. Tisti trenutek, ko je glasbilo približal k svojim ustnicam, je bilo, kot da sta njegova utrujenost in starost izginila. Med igranjem je prikazal presenetljivo količino energije in življenja. Ni mi treba omenjati, da je tudi on kazal dosti občutka pri igranju, kajne? A po vsakem odigranem delu se je sesedel nazaj na svoj stol, katerega mu je vedno pridržala basistka z nogo, da se ni prevrnil. Oh ja, basistka.

Violinist, kosmata siva pojava, je dajal glasbi največji svojevrsten pečat. Violina na wah-wah. Zvok, ki ga ta kombinacija sproducira, je čudovit. K vesoljskemu vzdušju pa je, poleg violine, še pridodajal z igranjem na theremin. Za moje pojme eno najbolj zabavnih glasbil. In ja, občutek.

Klaviaturist se je skrival v svojem kotu in ... OBČUTEK!

Bobnar zadaj je bil pa faca. Deloval je, kot da je v skupini že od samega začetka. Roke so kar same od sebe šibale naokoli in ni delovalo, da se je moral komade učiti, ampak da so bili v njem še preden so sploh nastali. Skoraj cel koncert se mu je smejalo in ko je lahko rahlo bolj sadistično udaril po bobnih, je bil najsrečnejši človek v vesolju. To je njegova nagrada. Da lahko igra na odru to, kar mu je všeč in da publika spodaj popizdeva od navdušenja.

Igrali so približno uro in pol. Publika je zahtevala bis. So povedali, da so zelo stari in utrujeni ljudje, ampak da se bojo potrudili. Zaigrali so nam še nekaj in se spravili z odra. Nimajo se za aktiviste, nimajo se za zgodovinske osebnosti, imajo se za nekaj ljudi, ki igrajo glasbo. A ni to bolje, kot pa to, da na blagajnah delajo vrste in grenijo življenje prodajalkam?

Spoštujem.

Za njimi so oder zavzeli oder opazno mlajši in presenetljivo bolj plešasti, Tigrova Mast, ki so nam že s svojim izgledom dali vedeti, da igrajo edino zvrst, ki ima končno ločilo, in sicer »kaj kurac pa tile kadijo?«. Zasedbo sestavljajo basist oblečen v bandita, saksofonist s turbanom, klaviaturist s tretjim očesom in bobnar ... s turbanom.

Tigrova Mast so predstavljali izredno zanimivo in pametno odločitev za predskupino (čeprav so igrali drugi). Saj je njihov glasba, za razliko od predhodne skupine, divja. Izredno divja. In tehnična.

Bobnar je navit štirijedrni procesor, saj je vsak njegov ud imel svoj lasten um. Palice so se prav teleportirale z open/činel, s svojimi nogami pa je prikazal neusklajen šprint. Basist je s svojimi prsti prebil zvočni zid z igranjem. Njegova punca je zagotovo srečno bitje. Saksofonist je postal eno s svojim glasbilom s svojim divjim igranjem (če bi bil gluh, bi že po njegovi pozi vedel, kateri ton igra), klaviaturist pa tudi ni kazal nekih namenov, da bi s svojim igranjem zaostajal za sočlani.

Brutalna glasbena epileptika je ljudstvo pognala na noge. Če vas zanima, kako to zveni in če nimate možnosti videti te skupine v kratkem, vam predlagam, da tri dni skupaj ne spite, kar vam bo dalo nek nivo zblojenosti. Namesto spanja  konstantno glejte najbolj bolane možne risanke, da se zakurijo v podzavest. Ko opravite to, prvič v življenju uporabite čistila in se z njimi zadenite. Ko boste v drugem mentalnem stanju, poiščite najvišjo stavbo v okolici in recite ljudem, naj vas odvlečejo do vrha. Te usluge vam seveda ne bodo hoteli storiti, a potem jim omenite, da želite od njih, da vas naj na vrhu vržejo dol po stopnicah. Ko se boste kotaleče približevali pritličju (kleti v nekaterih primerih), boste slišali njihovo glasbo.

Aja, pa saksofonist je med drugim tudi growlal v svoj saksofon, v katerem je imel mikrofon. Divje.

Skratka, Čehi so nam prikazali izreden občutek pri igranju, kar se danes res pogreša pri večini glasbe. V 90-ih minutah so iz vseh nas naredili boljše ljudi in nam prikazali eno bolj pomnenja vrednih izkušenj. Tigrova mast pa so pokazali samosvoj zvočni napad. Nekam različni skupini, a v marsičem sorodni. Še enkrat: izjemno pametna kombinacija skupin.

Po tem dogodku sem se s spremstvom odločil, da bi bilo pametno v čast tega dogodka spiti kakšno pivo v sosednji dvorani. Odpremo vrata in vidimo, da se na platnu vrti Fear and Loathing in Las Vegas. Bolj primernega filma si ne bi mogel zamisliti.

twitter facebook