Ameriška zasedba iz Kalifornije, Suicidal Tendencies, je v svoji zlatih letih, ko je izdajala albume, kot so How I Will Laugh Tomorrow When I Can't Even Smile Today, Lights, Camera, Revolution in The Art of Rebellion (ne pozabi na kultni selftitled album - op. ur.), pridobila velik renome med poslušalci thrash metala in hardcora. Zaradi hibridizacije teh dveh žanrov so jim mnogi govorili, da igrajo crossover, ker je tako posebna kombinacija bila takrat precej posebna. ST niso pustili pečat le na glasbo, temveč tudi na imidž. Bele nogavice do kolen, spodnje majice ali razni športni dresi ter kape s šiltom ali rutice (bandane) so bile značilne za oboževalca te skupine. So ena redkih skupin tako s svojim stilom glasbe kot tudi stilom oblačenja. In slednje se je videlo tudi na tokratnem koncertu ST; namreč, publike, ki je nosila kape s šilti, je kar mrgolelo, medtem ko dolgolascev pa niti ni bilo veliko na spregled. Kljub vročem dnevu je bil koncert izveden v notranjosti, sicer je bil sprva mišljen na odprtem, vendar zaradi nevarnosti poletnih neviht nastop na odprtem ni bila dobrodošla možnost.

Koncert Suicidal Tendencies se ni odvil brez predskupin. Nastopili sta hrvaška Deafness by Noise ter ameriška zasedba Cruel Hand. Po svoje so bolj obetavni bili Deafness by Noise, ki so postregli s pristnim hardcorom v stilu newjorških Sick of It All ter Madball. Skupina je dobro komunicirala s publiko, videlo se je, da ima za sabo mnogo nastopov, tako da je sam nastop bil suveren in uigran. Sledili so Cruel Hand, za katere ni bilo pretiranega interesa, namreč v dvorani je bilo že vroče, obiskovalci pa so se raje zunaj hladili z mrzlim pivom, veliko pa je bilo čutiti vonjave marihuane, ki so napram kakšnemu ljubljanskemu koncertu precej bolj izstopale. Cruel Hand so sicer majhen delež publike dvignili na noge s hardcore prijemi v stilu Cro-Mags, a nekako je bila ta skupina marsikomu odveč po tem, ko se je na nastop ameriških crossover legend čakalo do pol polnoči.

Po dolgem čakanju je le napočil čas za Suicidal Tendencies. Na oder je prvi stopil bobnar Eric Moore, ki bi mu lahko očital nerodnost zaradi njegove obilnosti, a ta predsodek bi bil zelo napačen. Na oder so stopili še ostali člani razen vokalista Mikea Muira, ki ga poznamo pod vzdevkom Cyco Miko. Začelo se je z legendarno skladbo You Can't Bring Me Down z albuma Lights, Camera, Revolution. Poskrbljeno je bilo za lep inštrumentalen uvod z izstopajočo solo kitaro, nato je na oder stopil Mike Muir, ki je povedal, da je to njegov prvi obisk tu. Publika je bila že v velikem pričakovanju, Mike pa je le poudaril: »What the fuck's going on around here!?« V tem trenutku je dvorana eksplodirala tako iz strani skupine kot tudi publike. Skupina je ob divjih ritmih prikazala nepopisno energičen nastop. Mike Muir je pri svojih 49-ih letih norel z ene strani odra na drugo. Vokal mogoče ni bil v najboljši formi, namreč v taki vročini je verjetno težko sprocesirati kakšne višje spevne vokale, ki so izstopali na določenih albumih. V repertoarju skupine je bil večinski poudarek na skladbah iz osemdesetih in devetdesetih. Pravzaprav edini album, ki so ga spregledali, je zadnji studijski iz leta 2000, Free Your Soul and Save Your Mind.

Na vrsto je prišel tudi album Freedumb iz leta 1999, iz katerega so bile odigrane Ain't Gonna Take It, We Are Family in Freedumb. Freedumb s strani starih oboževalcev ni bil nikoli dovolj odobren, ker je skupina prešla v bolj hardcore/punk stil in se je s tem odstranila od svojih rudimentov. A najbolj zanimiva stvar pri ST je, da že 12 let niso izdali albuma. Vmes je sicer bil premor, a sedaj skupin že nekaj let aktivno hodi po turnejah. Spisani naj bi bili že trije albumi, ki dobivajo končno obliko, a o izidu ne duha ne sluha. Med drugim pa je pred dvema letoma izšla kompilacija ponovno posnetih No Mery Fool!/The Suicidal Family, ki je vsebovala ponovno posnete skladbe z albuma Join the Army ter v bistvu najnovejšo skladbo Come Alive, ki je bila izdana na split CD-ju Year of the Cycos. ST se očitno radi prilagajajo modernim zvokom, namreč leta 1993 je podobno kot prej omenjena kompilacija izšla kompilacija Still Cyco After All These Years, ki je med oboževalci zelo odobravan (itak, saj gre za bolje posneto verzijo prvenca Suicidal Tendencies - šus do jaja! - op. ur.).

Po klasikah, kot so Institutionalized, Trip at the Brain, Send Me Your Money, War Inside My Head idr. je skupina prepustila solo točko kitaristu, sledil je pa še neverjetni solo bobnarja Erica Moora, ki je svojo solo točko popeljal v prej omenjeno najnovejšo skladbo Come Alive.

Suicidal Tendencies so v svoji karieri zamenjali mnogo članov. Seveda je tu izstopala zasedba, ko je kitaro igral Rocky George, na bas kitari pa je izžareval Robert Trujillo, ki danes služi kruh v Metallici. A tokratna zasedba ST je bila vredna vsake pozornosti. Na ritem kitari je bil sicer odsoten dolgoletni kitarist Mike Clark, a na solo kitari je izstopal Dean Pleasants, ki v skupini igra že 15 let in njegovo soliranje je izstopajoče, po drugi strani pa tudi nima težav s solažami, ki jih je naredil Rocky George. Še ena svetla točka je bil tudi basist Steve Brunner, ki ni le odlično igral s prsti, temveč je podobno kot Mike Muir prenorel kar nekaj kilometrov. Mike Muir ima nek značilni vokal, a največ energije je tu izžarevalo, ko je z njim celotna skupina vključno z bobnarjem zapela kakšen refren.

Kulminacijo koncerta je predstavljala zaključna skladba Pledge Your Allegiance po premoru, ki se je začel s koncem legendarne skladbe Possessed to Skate. Pri Pledge Your Allegiance se je skupina poklonila obiskovalcev s sistem »my stage is your stage«. Mike Muir je na oder povabil kar se je dalo obsežno publiko, ki je skozi ves koncert divjala, se prerivala ter skakala iz odra. Ne glede na publiko na odru je skupina odigrala zaključno skladbo, publiki pa dala možnost, da skupaj zapojejo: »S.T.«

Koncert je bil z - eno besedo - fantastičen. Zvok je bil spodoben, glasbila se je dalo lepo razločiti. Torej, bilo je poskrbljeno za luči, snemalo je tudi nekaj (amaterskih) kamer in po svoje se je zgodila revolucija – zelo verjetno pri posamezniku, ki je bil prvič priča suverenemu nastopu skupine, ki je ne glede na »EMŠO« pokazala, kako se lahko vsak centimeter odra izkoristi za energičen nastop.

Foto, ki ga bo razumel samo najbolj goreč fen, je naredil Marko Engelman.