recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

6. 8. 2012  LSD EMO ALIENS!  (31. 7. 2012, Arena Dunaj Avstrija)
Iz publike so se slišali smrtni kriki zadovoljstva in rojevanja.

Baroness, band z jajci minotavra ali ravno obratno? Z zadnjim dvojnim albumom Yellow & Green so odgnali dobršen del starih oboževalcev in na nekaterih točkah zemlje našli nekaj novih. Stara umazana zblojancija se je v večini umaknila spevnim komadom, ki jih nekateri opisujejo kot 'eksperimentiranje z drugimi stili' in drugi kot 'pofukane keš pičke'. Stvar je tudi v tem, da frontman (John Baizley – znan tudi kot človek, ki dela artwork za cel kombajn bandov) ni več ljubltelj drog, kot je bil na začetku Baroness kariere in vmes mu je še čaplja prinesla hčerko, kar je tudi vplivalo na stil zadnje glasbene stvaritve. Kakorkoli, stari oboževalci so lahko še tako primerjali nov album s sifilisom, je ta vseeno zbudil dosti odobravanja, saj je bila dvorana razprodana (sicer manjša dvorana, a vseeno) in je bilo že vnaprej jasno, da bodo igrali večinoma komade z Yellow & Green.

Po daljšem razlaganju bivšemu kitaristu iz nekega avstrijskega black metal banda, zakaj je Slovenija v pizdi in kako sem prestavil samomor, da sem si lahko ogledal ta koncert, je bil čas, da smo spravili naše patetične riti v dvorano, kjer je ravnokar (in pravočasno, yaaay!) pričela predskupina Morkobot. Italijanski LSD bad trip cover band. Zasedba je sestavljena iz dveh basistov (eden izgleda kot pedofil) in bobnarja, katerega temne spolne fantazije vsebujejo The Stroj, vsaj po njegovih bobnih sodeč. Zefektirana razvlečena zblojancija v kolaboraciji s fukjeno zlorabo bobnov in odpadnega železja je očitno bilo preveč za večino publike, ker se je dvorana kar pridno praznila med njimi. A po ogledu obrazov tistih, ki so ostali v dvorani, se je opazilo, da uživajo in da so nekateri grši od mene.

Morkići znajo ustvariti zanimivo mentalno nezdravo vzdušje in očbasno pomotoma ustvarijo kak 'catchy' del. A vseeno ostaja njihovo glavno vodilo pofuk možganov in ušes. Navsezadnje se sami oglašujejo kot glasnike vesoljske entitete Morkobota, ki pošilja svoja sporočila skozi sadistična zaporedja not. Italjanček drogico papu.

Sicer so bili zanimiva izbira za predskupino, ker si z Baroness delijo to, da jih je težko popredalčkati, ampak zadrogirani razvlečeni deli, ki ne grejo nikamor in dosti delov, ki zvenijo kot sludgerski free-jazz, zna bit res pizdarija za ušesa, da ne omenjam popizditične vročine v dvorani. Je bolj band, ki ga poslušate doma, ko kaotično pijani ležite v postelji in razmišljate o vaših dosežkih v življenju, kar vas spravi v jok.

Italijanski LSD je popustil, dvorana je bila še kar za popizdit vroča, na odru kasneje Baroness. Baizleyev obraz je vsem dal takoj vedeti, da ne bo to ravno vsakdanji koncert. Človek izgleda kot največji možni psiho. Izbuljene oči, širok psihotičen nasmešek, doomerska brada ... ampak čeprav so se ljudstveki večinoma izogibali očesnemu stiku z njim, ker so v njem videli lastno smrt, se je opazilo, da se za psihotično entiteto skriva izgubljeno in prijazno bitje.

Ki je rahlo psiho.

A na luštkan način.

Luštkano je bilo tudi, kako novi komadi izpadejo v živo. Publiko so že s samim začetkom zagrabili in takoj poželi dober odziv. Čez čas je postajalo samo bolje. Na odru so postajali vedno bolj vživeti, iz publike so se slišali smrtni kriki zadovoljstva in rojevanja in nenadoma je cela dvorana pozabila na savno. Kljub živemu odzivu je vse še kar ostajalo na kulturnem nivoju. Ni bilo prerivanja, ni bilo nepotrebnih mosh-pitov, metanja pizdarij na oder in podobnih pijanskih ekscesov. Komadi so lepo tekli in kljub podaljšanim introm in nekaterim počasnejšim stvaritvam ni nikoli padel občutek, da se vse skupaj vleče.

Sam koncert je dosegel vrhunec med komadom Eula, saj je takrat vzdušje postalo bolj kot ne pussy emocialno in takrat so si še najbolj zajebani doomerji brisali solze s svojimi bradami. Za potešitev okusa oboževalcev starih komadov je bilo tudi poskrbljeno. Malenkostno. Sicer so zveneli dosti drugače, med drugim zaradi tega, ker Baizley naj ne bi več bil zmožen harsh vokalov, a zaradi tega niso izpadli nič slabše. Tudi ne škodi, če komadi zvenijo v živo malo drugačne. JUHEJ, PRESENEČENJE! Kot vaše rojstvo.

Vmes je Baizley namenil kratek govor publiki, ker ga je odziv očitno ganil. Vmes je omenil, da bo zaradi turneje zamudil hčerkin tretji rojstni dan in če bi ji lahko zapeli univerzalni Happy Birthday. Skoraj cela dvorana je skupaj s svojimi glasilkami uničila pesem medtem pa je Baizley kazal očitne znake ganjenosti ... in dvoma v svoje očetovstvo.

Ni pa bilo vse v srečnem in popolnem oblačku evforije, ker en večji minus koncerta pa je bil. Drugi kitarist. Faking drugi wannabe glamer kitarist. Medtem, ko so ostali člani lepo igrali svoje in padli not na svoj način je on res preveč očitno poziral in konstantno silil v ospredje. Preveč očiten egocentričen rockstar pristop na takem koncertu res preveč bode v oči. Sicer bi se to dalo preživeti, ampak, AMPAK ... tu so še njegovi back vokali. Mnogo njegovih back vokalov. Ta človek se je petja očitno učil od posteljnine. Proti njegovemu fušanju je masakriranje pesmi Happy Birthday s strani publike očitno izpadlo znosno.

Na splošno lep koncert, sam ja, Baroness, fuknte glamerja vn.

twitter facebook