recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

5. 5. 2011  Lomljenje kosti - drugič  (1. 3. 2011, Kino Šiška Ljubljana)
Cele kosti so znak mehkužcev!

Ko sem dolgo nazaj prvič ugledal oglas za ponoven obisk kostolomske karavane (Bonecrusher fest), sem razen ob omembi Dying Fetus obrnil z očmi, skozlal takratno kosilo in si rekel ''A res niso mogli najti bolj izvirnih nastopajočih?'' Zakaj pa se je v mojem občutljivem želodcu zgodila taka reakcija? Najprej zaradi bendov, ki Slovenijo obiščejo ali vsako leto ali vsako leto večkrat (ne glede na žanr, prst uperjam v KoK, FA in AA). Potem zaradi Carnifex, katerih popularnosti res ne bom nikoli razumel. In tretjič – toliko bendov potuje po Evropi, mar ne bi dali kakšnih Pentagram ali kaj podobnega poleg (ne me jebat, da doom ni ''bonecrushing'').

Zategadelj sem se odločil, da bom šel gledati samo Dying Fetus (ja, tak picajzl sem). In da bom ostale bende zgolj ošvrknil s svojim naveličano arogantnim nosom. Na koncu pa sem se lahko zgolj ugriznil v dlakavo guzo, saj sem gledal vse nastopajoče in v večini nastopov tudi užival (tu vstavi izjavo tipa ''jebem ti načelnost tega pisca'').

Celoten fest ni bil najbolje obiskan (tu vstavi poljubno teorijo, zakaj), a obiskovalci niso bili opeharjeni. Zvok je bil tako fantastičen, da sem končno rekel ''Končno se je Šiška prikazala v pravi luči.'' In se tudi je – v tem pomenu. Svetlobni učinki so bili vrhunski, izbira barv in efektov več kot ustrezna. A na feste ali koncerte človek še zmeraj hodi v prvi vrsti zaradi bendov.

Prvi bend so bili španski Angelus Apatrida, ki so nas septembra lani obiskali in baje pustili mešan vtis. No, tukaj so bili edini svoje vrste in so pičili sto na sat. Udarno, dinamično, ubijalsko. Nisem nek poznavalec thrasha, a njih glasba me spominja na Destruction, občasno pa na kak ameriški thrash. Vokal je definitivno Schmierjevski. Kratek, udaren in sladek nastop, ki me je prepričal, da morda 3-urni pogovori s prijatelji vseeno bolj sodijo v kvalitetno preživljanje deževnega večera pri komu doma in ne na festu, ki se hvali z imenom ''kostolomski''.

Burning The Masses (ki so nadomestili – hvala metal bogovom – Annotations Of An Autopsy, uradno največji dolgčas na svetu, po Regini seveda) iz ZDA so bili slabši kot par let nazaj. Okrepljeni z novim bobnarjem, so bili vse prej kot to – bili so bolj nebogljeni ob mlitavem mlatenju prestrašenega mladca. Basist od Carnifex je svoj nastop opravil v nulo in tudi kitarista sta se lahko pohvalila z dobrim izvajanjem strunskih vragolij – a kaj, ko je vokal ubil vse. Ni bilo ''Big Chocolata'', ki smo ga videli nekaj let nazaj v Ljubljani, ampak neki tip, ki hoče zveneti kot pevec All Shall Perish in mu žal to tudi uspeva, tako da je pokvaril vse. Groza! Preskočil sem nakup novega albuma in se vrnil k  objokovanju preteklosti.

Fleshgod Apocalypse smo lahko do zdaj videli stotisočkrat in so še vedno tako zanimivi kot najnovejša verzija Lego kock z motivom Hero Factory. Le obleke so imeli super – dead composer zombies. Ostalo odigrano robotsko, dolgočasno in tako enolično, da sem naredil samomor.

In ponovno oživel, ko so oder zasedli norveški black metal (če jih še sploh lahko tako imenujete) bastardi, Keep Of Kalessin (njih kratica je zakon – KoK, haha), ki pa so imeli perfekten nastop. Čeprav so vsaj po attitudu zelo black metal (da, drznili so si narediti komad za Evrosong in na izboru na Norveškem celo biti drugi! (Eronymous se obrača v grobu)), a glasbeno so ''beyond that''. Za razliko od Enslaved, KoK niso ponovno odkrili Pink Floydov The Wall, ampak nekaj drugega, kar se je kazalo v vrhunskem nastopu vseh članov. Odlična set-lista, vrhunska dinamika, zvok 1A in tako živ nastop, da sem komajda zadržal čeljust zaprto so botrovali temu, da sem vsaj tisti večer postal oboževalec ''of KoK'' (ja, vem, kako tole zveni). Kapo dol bobnarju, ki je nečloveška urica in vokalistu, katerega izgled spominja na kitarisa od Broken Arrow.

Vrhunec pa so bili trio iz Marylanda, ZDA, Dying Fetus, ki že 20 let igrajo svoj vrhunski death grind in so s prezentacijo albuma Descend Into Depravity in komadi, ki jih nismo verjetno nikoli slišali (poleg preizkušenih standardnih hitov) uspešno upihnili skorajda 20 svečk. Prvič smo jih lahko videli v Sloveniji v veliki dvorani, ki so jo obvladali z lahkoto: Trey z nečloveškim bobnanjem, Sean z norim kričanjem in super basiranjem ter ''el jeffe'' John, ki igra tako dobro kot kruli (vrhunsko, torej!). Folk je norel, zvok je šel v pore, srca so eksplodirala, ušesa pa so kričala v orgazmu, vrednem filma Hellraiser! Kaj slabega v nastopu? Ja, manjkalo je še 1523 komadov, pa bi bil docela zadovoljen.

Domov sem šel nasmejan kot že dolgo ne, zadovoljen, da so mi – vsaj v duši – kosti bile metalsko zmlete v prah!

twitter facebook