recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

8. 5. 2016  Like anybody needs a promo text for this toilet noise shit.  (6. 5. 2016, Klub Gromka Metelkova Ljubljana)
Edina stvar, ki je bila resnično kul, je bil njen Star Wars nahrbtnik s Kylo Renom in praktično celoten osnovnošolski lunchbox komplet, iz katerega je med komadi srkala opojne tekočine. Hihi, srkala.

Naš vrli organizator in ljubimec analnega, eden in edini Mitja Kralj, je rekel, da se bo koncert začel že ob 20:00, ker sta Jucifer glasna za popizdit. Rekel je tudi, da bosta Jucifer igrala pred Seven That Spells, ker sta glasna za popizdit. Le ena stvar od omenjenih je bila točna. Za razliko od začetka koncerta. Čeprav upaš, da se bo koncert enkrat za spremembo začel točno in da boš lahko domov šel na zadnji avtobus s pijanimi najstniki iz Metelkove, veš, da se to ne bo zgodilo, sploh pa ko vidiš našega vrlega ljubitelja dentalnih pripomočkov Mićota, kako išče člane bendov po Metelkovi. Člane, ki naj bi imeli tonsko ali nekakšen zvočni kurac za profesionalne glasbenike že čez 15 minut. No, naš organizator, mister popularnosti, še posebej v fotografskih krogih, je od tega blišča vsesplošne popularnosti pozabil preveriti v kombi, ki je bil parkiran pred Gromko. To je cena slave. Malo višja od belih hlač iz Hoferja

Jucifer, ameriški sludge/noise/grind? dvojec, velja za enega glasnejših bendov, ki redno turira po manjših klubih. Čeprav sem vedel, da se je njihova glasbena smer kar temeljito spremenila (recimo album If Thine Enemy Hunger nima nobene povezave z zadnjim albumom District of Dystopia), nisem imel pojma kaj pričakovati. Najboljša stvar pri Jucifer je bila ta, da je kitaristka/vokalistka Gazelle Valentine prišla v klub z novim Star Wars nahrbtnikom. In da je med nastopom na kitarskih boxih imela skorajda celoten osnovnošolski lunchbox komplet, iz katerega je vsake toliko malo srknila. How doom is that? Sam nastop je bil glasen. Ne vem, če bi na tej točki sploh še kaj dodal, kajti zvok sam je bil bolj v kurcu kot Matevževa slovnica, tako da se je slišal samo noise z odra. Čeprav sem vedel, da so novi Jucifer nekaj čisto drugega, sem vseeno upal, da bodo presenetili s kakšnim starim komadom in malo razbili to primitivno glasno dolgočasnost na odru. Malo raznolikosti ne škodi. No, razen če si Matevž, ki je gosti zelo raznoliko ponudbo penisov v svojih ustih.

Skratka, nastop, ki je bil glasen. 

Naslednji so na oder prišli hrvati Seven That Spells. Naš hrvaški urednik Ivan je za dom spreman, Seven That Spells pa za koncerte. Kar je dobro, saj so Ivanovi bendi slabi za popizdit. Dobro razpoloženi hrvati so že večkrat stopili na slovenske odre, a vedno jih radi gledamo. V bistvu jih imajo povsod radi, saj so, ako se ne motim, nastopili tudi na kultnem festivalu Roadburn leta 2009. In tole je bilo popolno nasprotje Jucifer. Dve kitari, bas, boben, dva (ali celo trije?) vokali so lepo napolnili Gromko, kot so mnogi kurci napolnili Matevža. Noro dobra uigranost, daljša verzija The Canyon Observer komada My Will v komadu Aum, super komadi, ki so Mićota pripravili do plesa v slogu krav maga in super zvok (z izjemo bas kitare) ... Zakon! Ni čudno, da Seven That Spells igrajo po celi Evropi. 

Skratka, koncert, ki bi brez Seven That Spells bil občutno bolj za en kurac. 

 

Avtor: Jovo
twitter facebook