recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

6. 12. 2011  Ko se kladivo spopade z besedami ...  (3. 12. 2011, Kino Šiška Ljubljana)
Hammerfall in Vicious Rumors pokažejo moč pravega heavy metala in na celi črti peljejo mlade scat.

Švedski ''Templars of Steel'' Hammerfall so letos posneli odlično ploščo Infected, ki kljub novi grafični podobi (drugi album brez viteza Hectorja na naslovnici (Best Of seveda ne štejem kot album, če smo že pri tem)) pomeni vrnitev v zgodnje dni Hammerfall, ko so Oscar Dronjak in ostali kovali hit za hitom in res kuli železo, dokler je bilo vroče.

V živo so Hammerfall vedno dokazovali svojo (pre)moč in tudi sobotnji koncert v Kinu Šiška v Ljubljani ni bil izjema. Niso pa bili sami, saj so se z njimi mudili ameriški staroste metala Vicious Rumors, švedski ne-vem-kaj-je-to-ampak-ziher-ni-metal zvarek Amaranthe in groovy razbijači Deathdestruction. Seveda so glavni bendi zmagali, mladi pa so lahko le šli jokat k mamici.

Napol prazna dvorana je pričakala švedski kvartet Deathdestruction, ki si s Hammerfall deli basista Fredrika Larssona. S HF si deli le še narodnost. Drugače so DD več ali manj zelo daleč od tradicionalnega metala – tipi namreč pičijo res soliden, udaren groovy metal, ki veže moderno s tradicionalnim. A ko si pred tradicionalno metal (čeprav še izredno mlado) publiko, prvo leti stran v rikverc obrnjena rdeča kapa pevca Jimmyja. Ta pa na srečo vse dvome razblini z vokalom, dostojnim Randyja Blytheja, medtem ko ekstra udarne točke fašejo še zaradi Henrikovih res dobrih in mastnih riffov ter udarnega Jonasovega bobna. Fredrik je vse bolj kot opazen, a zato vseeno ima HF. Komadi iz istoimenega albuma nas skušajo razbijati 25 minut in na koncu je publika vseeno sprejela novi bend, ki je zmagoslavno šel z odra.

Za njimi pa sem takoj pomislil, da mlada, nedolžna in še precej odprta za novosti publika ni tak blagoslov. Namreč, velika velika večina ljudi (tokrat starih in mladih) je gledala in uživala v Amaranthe, bendu, ki ga karakteriziram kot obupen pop, kaj šele metal. Kvartet fantov, ki tekmuje, kdo bo nastopil v reklami za Guccija ali fotostripu Smrklje in pevka, ki se oblači kot turbofolk zvezda, a vseeno vsaj poje dobro, niso prepričali. Dejansko so bili grozni. Še huje kot Sonic Syndicate. Res huje. Pocukrane melodije, dolgočasni bobni, malce bolj težek bas in potem petje dekline, Stefanijevsko petje enega fanta in kruljenje abominacije, oblečene v majico od Manowar – to so Amaranthe. In so grozni in bi morali prenehati igrati in njih spomin bi moral biti popolnoma izbrisan. Groza in strah.

Na srečo so to grozo odpihnili ameriški Vicious Rumors, ki so verjetno eni najstarejših metal bendov na svetu (bojda izvirajo že iz konca 70-tih), ki jih danes vodi Klingon z metal pozo in Fu Manchu brki™ Geoff Thorpe. Ki ima spet novo postavo, ki pa je res odlična (bobnar Larry Howe, basist Stephen Goodwin, kitarist Kiyoshi Morgan ter vokalist Brian Allen) . Kvintet je odprl z večnim hitom Digital Dictator in nam med drugim postregel s komadi a la Murderball, Insanity, Soldiers Of The Night itd. Vicious Rumors so ubijali! Odličen zvok, dinamika na odru, neverjetno karizmatični pevec Brian (ki za zajtrk poje Johna Cyriisa in Roba Halforda), odlične solaže, super luči, razgibani ameriški power metal komadi brez klišejev in seveda bobnar, ki je ŽIVAL z velikimi črkami. Ta nastop me je tako prepričal, da sem skorajda podelil krono zmagovalca Vicious Rumors, ki so več kot dostojno nadomestili na začetku napovedane legende Riot.

A sem dobil s kladivom po prstih. Krono so tako očitno prevzeli Hammerfall (foto: Tina Ahačič).

Vokalist Joacim Cans, njegov partner v zločinu, ustanovni član, kitarist in brkač z najmanj kilami na svetu, Oscar Dronjak, drugi kitarist Pontus Norgren, bobnar in zabavljač Anders Johansson in prej omenjeni basist Fredrik Larsson vedo, kako se zadevi streže. Dobri 2 uri so predstavljali novo plato, par dobrih balad (ne morem verjeti za Remember Yesterday) in seveda hite a la Where The Dragon Lies Bleeding, Heeding The Call, Renegade, Legacy of Kings, Hearts On Fire, Steel Mets Steel itd. Peli smo, kričali, slemali, čupirali, jemali smo bendu, bend pa nam. Vse skupaj je bilo zavito v odličen zvok, super komunikacijo, neverjeten light show in občutek pravega metal bratstva. Tako mladi kot stari so HF jedli iz rok in ti so z nagovori tipa ''Najboljši koncert na turneji!'', ''Neverjetni ljubljanski templjarji'' itd. ter seveda z maksimalno METAL šovom vračali vsak atom energije HF lačni publiki. Še zdaj si nisem popolnoma opomogel od tega spektakla.

Gotovo smo bili priča enemu najboljših letošnjih koncertov in v živo videli in slišali dokaz, da vsaj v tradicionalnem metalu starci mlade še vedno peljejo scat, vedno in povsod.

twitter facebook