recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

25. 7. 2012  Kaos na Mostovni  (18. 7. 2012, Mostovna Nova Gorica)
Biohazard na odru so definitivno kaos, nič več ali manj kot so bili v devetdesetih ...

Dober teden dni nazaj se je na Mostovni ustavila legendarna newyorška zasedba Biohazard, ki že tretjič letos po Evropi promovira najnovejši album, Reborn In Defiance (KLIK!). Kot tudi veste, gre za po eni strani vrnitev originalne postave, ki s tem nadaljuje svoje delo, ki ga je zaključila leta 1994 z odhodom Bobbyja Hambla, po drugi strani pa je le-ta trenutek (ustvarjenje plošče namreč) res bil kratek – skupino je namreč zapustil originalni član, karizmatični Evan Seinfeld, ki danes poje (brez da bi še igral bas) v skupini Attika 7.

Seinfelda je nadomestil newyorški veteran Scott Roberts, ki je med drugim z Biohazard (kot drugi kitarist) posnel album Means To An End, zdaj pa je prevzel vlogo Evana Seinfelda, torej se je znašel na basu in kot vokalist. Vedoč to, sem precej dvomil, da bodo Biohazard sploh kdaj vredni svoje stare slave, ampak po raznih izkušnjah – in ogledu koncerta na Mostovni – lahko rečem, da so Biohazard uspešno nadomestili Seinfelda. Kar se pa tiče njihove najmočnejše točke – igranja v živo, torej –, so na Mostovni dokazali, da so Biohazard ne samo še vedno mojstri svoje obrti – zdaj so kar že gospodarji le-te.

Po štirih predskupinah so namreč maloštevilni publiki na dvorišču Mostovne Biohazard dokazali, zakaj so že v zgodnjih devetdesetih na noge znali spraviti več deset tisoč glavo množico. A po vrsti. Pred malim številom ljudi (jebat ga, Mostovna je pred tem nudila že Poison Idea in Suicidal Tendencies, po Biohazardih pa je večina folka verjetno raje šla na MMOA) so okrog devete večerne najprej nastopili italijanski Wolf Hunt, ki pičijo newyorško zveneči HC novejše šole. V bistvu me najbolj spomnijo na miks med Madball in Sick Of It All. So hitri in počasni hkrati, so kratki, dinamični in – še posebej vokalist – zelo živi na odru. Brez pretenzij, brez odvečnih besed – samo šus v glavo. Odlično! Sledili so še italijanski Lock 'n' Load, ki sem jih žal izpustil zaradi intervjuja z Biohazard (on-line kmalu!), nato pa domači Veto, ki so s svojim izstopajočim … ajde, recimo temu raje crossover zvokom in živim nastopom, ki je do takrat nudil tudi najboljšo avdio-podobo, navdušili tako kot lani, ko so igrali s Hatebreed. Kot veste, Veto igrajo miks novejšega ameriškega groovy in nu-metal zvoka, ki se lepo preliva z deathcorom in celo hip-hop vložki, a svoje počnejo pristno in suvereno. Zelo dobra zadeva, le malce neustrezna za tak koncert. Še večje presenečenje so predstavljali hrvaški Dryflood, ki imajo rahlo krizo glasbene identitete, a vse živo, kar vpletejo v glasbo, zveni povezano zanimivo, jasno in na mestu. Pa še res dobro igrajo, največji plus pa da vokalist.

Malce daljša pavza … oder je pripravljen za Biohazard … ob straneh dva ''bannerja'' z njihovim simbolom, v ozadju velik ''banner'', ki najbolj spominja na čas promocije plate New World Disorder. Na oder stopijo vokalist/kitarist, Billy Graziadei, povratnik, kitarist Bobby Hambel in basist/vokalist Scott Roberts, ki za razliko od Seinfelda stoji ob strani odra. Za bobni sedi Danny Shuller in po uvodnem, grozeče zvenečem zvočnem vložku, ki je skopiran direkt iz Malevolent Creation albuma Retribution, Biohazard butnejo v komad Vengeance Is Mine. Glasno, je moja prva misel, zakon, pa druga in prevladujoča. Manj kot sto ljudi začne kaotičen ples teles, ki spominja na najbolj divje žurke v klubu CBGBs. Prvi koncert po dolgem času, kjer ljudje ne snemajo z mobiteli, ampak norijo. Moshpit, circlepit, skakanje na mestu … to je to. Razlika med Biohazard in večino drugih bendov, ki sem jih videl v zadnjem času, je ta, da brooklynški kvartet ne zahteva akcije. Ljudje jo kar sami ponujajo in iz dane energije se hrani bend, ki s svojim norenjem pokaže, da je še kako živ, udaren in da se z njim ni vredno zajebavat.

Močna ritem sekcija Dannyja Schulerja postavlja odlično in sigurno podlago za kaos, ki ga izvajajo ostali trije. Medtem ko se Bobby ob neverjetno dinamičnem igranju svoje gibsonke ves čas vrti in dodaja še back vokale, Scott kaže, da ne nadomešča Seinfelda, ampak 100% ponudi samega sebe. Tip je vokalno perfekten klon, ampak je odrsko stokrat bolj razgiban. To, da so Billyja postavili v sam center dogajanja in da je le-ta popolnoma prevzel vlogo frontmena, se je izkazalo za odlično odločitev. Tip s pristnim zadovoljstvom, odličnim humorjem in s svojo sploh divjo pojavo daje vedeti, da na Biohazard ne boš stal pri miru. Folk uživa, skandira, skače na oder in iz njega. Kljub temu, da oder in folk loči ograja, bend da vedeti, da je le-ta tam iz provizoričnih razlogov. Protokol, ki ga pač ne upošteva nihče, niti varnostniki, ki vidno zadovoljni kulturno sodelujejo v dogajanju in pomagajo vsem – tako bendu, ki ne priznava ograje, kot ljudem, ki jih le-ta sploh ne skrbi.

Biohazard na odru so definitivno kaos, nič več ali manj kot so bili v devetdesetih (KLIK!). Setlista se osredotoča na klasične hite in tri nove komade (Vengeance …, Reborn ter Come Alive). Karkoli igrajo, je čista desetka in čeprav v uri in desetih minutah, ki pravzaprav iz tipičnega koncerta naredi žurko, v kateri ni zavor in kjer so vsi enaki (bend in publika), ne odigrajo kakšnega What Makes Us Tick ali pa celo How It Is, je izbira neverjetna, še predvsem ko igrajo davno izgubljeni hit Each Day, vedno udarni Tales From The Hardside, nujna Hold My Own ter Punishment, seveda pa tudi kak izgubljeni dragulj iz prve plate, a la v celoti odigran Victory. Vrhunec je gotovo bil že pri pesmi Urban Discipline, največje norenje pri Black And White And Red All Over, najbolj nepredvidljiv pa osrednji del hita Wrong Side Of The Tracks (napovedan z original introm), ko je Billy na ramenih dveh oboževalcev odigral tisti osrednji dramatični preobrat v komadu. And then some!

Zajeti vse dogajanje na tem koncertu je preprosto nemogoče. Vsekakor je končna obljuba, da se bend vrača naslednje leto z novim albumom in da se bodo definitivno ustavili v Sloveniji, dana resno in iz srca, zadovoljna peščica die-hard fenov pa ne bo dovolila, da bi le-ta bila prelomljena oz. da bi tudi sledeče srečanje bilo kaj manj kot kaos, ki smo ga doživeli na Mostovni prejšnjo sredo zvečer.

Foto: Laura Štraser

twitter facebook