recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

12. 6. 2011  Ghoul's night out  (10. 6. 2011, Cvetličarna Ljubljana)
Če bi prišel na koncert prepozno in zamudil vse, kar se je dogajalo poprej ter prišel na tisto zadnjo uro, bi ga ohranil v precej boljšem spominu.

Na lenobno kisel četrtek so se za popestritev in dobro voljo pri nas ustavili nobeni drugi kakor Misfits,(foto: Maja Weinberger), legende, ki jih v originalu pokriva le še Jerry Only. Vendar njihov pravi oboževalec ve, da to ni povsem res, kajti čisto, čisto, čisto na začetku je bil samo Glenn Danzig.

So ustvarjalci tako imenovanega horror punka in so vzor skupinam, večjim kot oni sami (Metallica, Guns’ N ‘Roses, …), skratka, šlo je za težko pričakovan koncert, katerega pravi oboževalci hororja ne bi smeli izpustiti.

Kot sem že omenil, smo se pripravili na dober koncert, na katerem so se nam kot predskupina predstavili irsko obarvan punk rock bend Happy Ol’ McWeasel iz Maribora, ki so bili prekleto dobri in izredno poslušljivi. Ne glede na to, da nisem poznal nobene njihove skladbe, je po slišanem obvezno priporočljiv ponoven obisk koncerta, na katerem seveda brez popivanja alkohola ne gre (mogoče tu pa tam kakšen prijateljski pretep in obraz poln modric). Glede na njihovo kakovost igranja in zelo dobro ozvočenje, se je žal pred odrom pojavilo samo dobrih 20–30 ljudi (odštel sem ostale, ki so v ozadju čakali na glavne akterje – Misfits), kar pa je precej porazno, glede na kakovost in razgibano igranje omenjene skupine.

Torej, trenutek resnice je napočil in dodobra napolnjena dvorana je že živčno čakala na prihod ameriških pojav groze. Na temo iz kultnega filma Noč čarovnic se je v dobri minuti pokazal “the one and only” Jerry Only in brez kakršnegakoli jokanja poprijel za svoj bas in igra se je začela … in na začetku je kazalo kar super. V slabih 10 minutah so odigrali približno 6 dobrih starih Danzig-era skladb (20 Eyes, Hybrid Moments, Attitude …) in vse je kazalo na soliden koncert z dobrim zaključkom, dokler …

… Dokler se ni popolnoma pokvaril zvok in se ni slišalo nič več (samo še ‘’ooooo’’ in pa ‘’aaaaaa’’) in vse je šlo počasi po gobe. Za šokom št. 1 so se razočaranja kar vrstila. Groza! Piskalo je vsepovprek! Prisotno je bilo bolj malo od vokalov, manjša groza od kitar, rezultat pa dodobra uničen večer. Edina svetla točka je bobnanje Erica “Goata” Arce, ki je pustil dušo za bobni. Skladbe, ki naj bi bile poslušljive in vredne poslušanja pa so namesto tega postale utelešenje vprašanja “Kdaj bo konec skladbe?”.

Verjetno sta bili najbolje odigrani skladbi ravno od Black Flag, pa še ti nista ravno cveteli od kakovosti. Manjkalo je tudi komuniciranja med skupino in oboževalci. Šlo se je iz skladbe v skladbo in temu ni bilo konca. Po približno enourni in nekaj minutni igri srčnih bolečin so Misfits odkorakali iz odra, vendar so se po prigovarjanu oboževalcev vrnili v malo svetlejši luči. A res malo svetlejši.

Jerry je pokazal, zakaj je vedno bil in še vedno je, tisti dobrosrčni član skupine ter namenil skladbo Descending Angel Petru Steelu, ki je na žalost preminil lani. No, seveda brez fuša tudi tokrat ni šlo. Skladbe, ki so bile odigrane v drugem delu koncerta, so spet zvenele grozno. (Da ne omenim Dig Up Her Bones, totalna katastrofa. Do polovice skladbe sploh nisem vedel, katero skladbo poslušam.) Na žalost sem celo kot njihov ‘’največji oboževalec’’ (damn fucking right1) s prevelikimi pričakovanji, po tihem upal na hiter konec koncerta.

Po končanem mučenju bobničev se je končno pokazala tudi svetla in izjemno pozitivna luč koncerta. Jerry je porabil in namenil več kot eno uro za avtograme, slikanja ipd. in to z nasmeškom. Tudi Dez (iz legendarnega HC-benda Black Flag, ki igra v trenutni postavi Misfits – op. ur.) in Eric sta se sprehajala med publiko izredno sproščena in pripravljena na debate ter slikanja.

Če bi prišel na koncert prepozno in zamudil vse, kar se je dogajalo poprej ter prišel na tisto zadnjo uro, bi ga ohranil v precej boljšem spominu. Tako pa je bil to iz glasbeno-tehničnega vidika padec v ledeno vodo in posledično piskanje v ušesih še nadaljnih 48 ur.

twitter facebook