recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

reportaža

14. 2. 2012  Atmosferično zvenenje v ušesih  (13. 2. 2012, Orto bar)
Kot je bilo že omenjeno pri Hierophant, so tudi Deafheaven imeli kratko minutažo in zadeva je bila končana nepričakovano hitro. Vsaj glede na minutažo skladb na albumu, bi si človek želel najmanj dobro uro in pol preigravanja tovrstnih melodij.

Pred dnevom zaljubljencev so se v slovenski prestolnici mudili temačni Hierophant ter sledilci novodobnega black metala in varovanci Jakea Bannona (na njegovi Deathwish Inc. založbi), Deafheaven (foto: Maja Weinberger Kovačič). Torej, kaj lahko človek pričakuje na takšnemu koncertu?! Seveda, pričakovanja so velika in glede na to, da sta že prej omenjeni skupini na studijskih posnetkih več kot le dobri, mora človek prekleto paziti, da ne bo razočaran.

Pred izredno slabo obiskovanim koncertom so se prvi na oder spravili italijanski Hierophant, ki so začeli brez predstavitve in tistih dolgih uvodov, ki povedo, kdo, kaj, zakaj in kako.Če ne bi poznal glasbe, bi bil sprva človek lahko skeptičen, vsaj glede na njihovo podobo. Ne mislim nič slabega, ampak ultra ozke hlače in majice skupin Joy Division, Burzum … bi kmalu zavedle in bi se že lahko vprašal, a to je, kar sem poslušal na CD-ju? Vendar je takoj pri tistem uvodnem riffu dvom padel v vodo. Čisto atmosferično gibanje med sludge, doom ter black metalom, kje je bil HC, pa ni niti nobenega zanimalo, niti ga nismo pričakovali. Po mojem mnenju je zadeva najbolj podobna skupinam kot so The Secret (izgleda, da je to italijanska muha, ker tudi The Secret prihajajo iz dežele testenin), Trap Them, His Hero Is Gone in pa verjamete ali ne, definitivno tudi Darkthrone! Prisotnost skupine na odru je bila super, vsi so se praktično vživeli v glasbo in naredili super koncert in temačnemu ambientu je pevec resnično dodal samo še piko na i. Njegova prisotnost na odru je bila tisto, kar smo pričakovali od takšne glasbe. Seveda se tu pa tam se vidijo malo ‘’skopirani’’ gibi pevca Integrity Dwida Helliona, ki je gostoval na njihovem prvencu Abissus Abissum Invocat. Tistih 30 do 40 minut je bilo super, brez kritike in brez tistih pritožb tipa ‘’lahko bi igrali dlje, bla bla bla’’.

Po dobrem 15-minutnem premoru pa so na oder prišli ameriški Deafheaven. Tole, dragi moji, je pa nekaj, česar ne bi smeli zamuditi in vam je, če niste bili prisotni, lahko žal. Sprva sem bil rahlo zmeden, glede na to, da sem bil seznanjen z dejstvom, da pevec George Clarke ter kitarist Kerry McCoy za turneje potrebujeta še bobnarja, basista in še enega kitarista. No, ampak to ni bil ravno bobnar (vsaj sodeč po izgledu ne), katerega bi človek pričakoval pri takšni skupini. Izredno mlad fant, ki je takoj, ko je sedel za bobne, naredil nekaj neverjetnega. Vsak bi definitivno rekel ‘’Mulc zna prekleto dobro igrati bobne!!!’’ Pa ne samo bobni - celotna zadeva je bila več kot le super.

Seveda je pri takšni stvari težko opisati, kaj je kdo in kako igral, ampak se zadeva giblje med stilom izvajalcev Burzum, Xasthur, Fen, Mogwai, Sigur Ros, Envy, Crimson Curse, .... Kričanje pevca Clarka je bilo prekleto glasno in resnično na stopnji, ko bi človek lahko rekel, da mu določeni black metal izvajalci niti ne sežejo do kolen. Instrumentalno pa je zadeva segala od skrajnosti post rock voda pa vse do generičnega black metala, na trenutke pretežko in trenutke prelahko.

Kot je bilo že omenjeno pri Hierophant, so tudi Deafheaven imeli kratko minutažo in zadeva je bila končana nepričakovano hitro (po približno 40 do 50 minutah); vsaj glede na minutažo skladb na albumu, bi si človek želel najmanj dobro uro in pol preigravanja tovrstnih melodij.

Kratko in sladko, bi lahko rekel za vse skupaj. Seveda bi tu pa tam lahko pokritiziral kakšno malenkost, ampak mi jo misel ob takšnem super koncertu takoj prežene. Slabi 2 uri za super 20 ljudi.

twitter facebook