Priznam, že dolgo časa me ni zaneslo na metal koncert, ki bi ga obiskal po lastni volji, ne pa zgolj zato, ker sem na njemu tudi sam nastopal. Zato je minilo že več kot pol leta kar sem nazadnje bil priča nastopu tuje skupine, da o death metalu ne govorimo; tega v živo nisem bil deležen tako dolgo, da se resnično ne spomnim več. Ravno zato se je obisk koncerta skupin Mephistophelian in Aborted v Orto baru zdel kot ideja nalašč zame. Hiter sunek brezkompromisnega death metala, ki ga še toliko bolj podkrepi utečenost tuje skupine.

Obisk koncerta se je že na samem začetku izkazal za nizkega, najverjetneje zaradi kombinacije vremena in dneva - bil je namreč deževen ponedeljek. V Orto baru sicer to ni nič neobičajnega, a je bilo nekoliko nenavadno obenem gledati domače death metal favorite Mephistophelian kako rušijo na odru, pod njim pa videti enega bolj mlačnih odzivov, kar jih je bilo zadnje čase v Ljubljani. Frontman ter basist skupine, Deni in Dalibor, sta oba na odru stala trdno in prepričujoče, kar bi sicer zadostovalo za boljši odziv od publike, a je tokrat bilo zaman. Tudi s tehničnega gledišča sta gotovo najmočnejša člena skupine, saj prav divje kričanje in vrtoglave basovske linije odlično poganjajo zvok skupine naprej. Kitarista na odru delujeta preveč stacionarno glede na brutalno naravo glasbe, ki jo bend izvaja. Ta je sicer rohnela iz ozvočenja s polno paro in uspešno pokazala svoje zobe, čeprav so bobni trpeli pod tehničnimi težavami.

Druga in obenem zadnja skupina so bili Aborted; majno število bendov se je izkazalo za dobro zamisel, ker bi še večja doza glasbe, ki od poslušalca zahteva toliko kot death metal, s časom nedvomno izgubilo na moči. Aborted so brez ovinkarjenja predstavili svojo do potankosti izpiljeno verzijo klasičnega Suffocation sloga, kot dobro naoljen bojni stroj pa niti za trenutek niso popustili niti pri odrski podobi, medtem ko je igranje blestelo. Podobnost s Suffocation je priklical tudi frontman Sven De Caluwé (foto: Nina Grad @ Rockline.si). Njegova odrska mimika namreč močno spominja na Franka Mullena, odrezavi in groteskni odrski govori pa so bili ustrezni zvoku skupine.

V njihov odrski zvok je očitno šlo več kot dovolj misli, saj vsak član zavzame svoj prostor v zvočni sliki, brez da bi silil na druge; bobni so suhi in udarni, kitare pa imajo nesveto veliko ''chug'' faktorja, a vseeno dopuščajo basu rohneti v nižjih frekvencah. Dinamične skladbe v živo delujejo bolje, saj se neprekinjen naval blastbeatov včasih utegne zliti v homogeno zmes zvoka, za pestrost pa sta v vsakem slučaju poskrbela kitarista, ki sta z žgočimi solažami znova in znova dokazovala svojo tehnično nadmoč. Popustilo je le pri strunah, saj je ena počila, a je tudi to navsezadnje bilo dovolj hitro popravljeno.

Večer je torej kljub grobni tišini v občinstvu - prekinil jo je le mlačen in skorajda že obvezen vzklik po bisu - le bil uspeh. Vsakdo, ki je na koncertu iskal dobro izvedene brutalne zvoke, je to nedvomno dobil, za kaj drugega od glasbe pa na death metal koncertu tako ali tako ni prostora. In tako je tudi prav.