recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

18. 3. 2013  Obey The Brave - Young Blood  (Epitaph, 2012)
Album bo definitivno zadovoljil novodobne HC-oboževalce, ki poslušajo The Ghost Inside (izredna podobnost), Parkway Drive (manjša podobnost) in pa Emmure & Deez Nuts (samo podobnost), ki več dajo na ''imidž'' ter ''breakdowne'' kot pa na strukturo glasbe in sama besedila .

Vsak med nami ima temno skrivnost. In sicer, da posluša zvrst/skupino, katero ne bo zaupal javnosti (npr. Primož N. skrivaj obožuje Bring Me the Horizon) - tudi sam sem nekoč javno priznal, da sem oboževal in še vedno obožujem skupino Despised Icon – jebi ga, tako je.

Verjetno mi ni potrebno kaj preveč predstavljati skupino, ker jo vsi poznamo, med drugim smo jo lahko videli tudi v živo v Kinu Šiška nekaj let nazaj.

Despised Icon so kot skupina kmalu zatem prenehali delovati in marsikoga je razpad prizadel, ker glede na uspeh, katerega so si skozi leta ustvarili, tega marsikdo ni pričakoval.

Kar pa je po razpadu bilo dejstvo, je bilo to, da nekateri od njih ne bodo počivali in vsi smo se nekako zavedali, da si bo novo skupino/dom gotovo našel Alex Erian (eden izmed dveh vokalistov Despised Icon – za tiste, ki še ne veste).

Torej, kmalu po razpadu Despised Icon, pa smo bili priča prvi skladbi skupine Obey the Brave, pri kateri so nas presenetili člani skupine - in sicer Alex Erian in polovica sedaj prav tako razpadle deathcore/metalcore zasedbe Blind Witness (katere smo/ste prav tako videli v živo kot predskupino zasedbi Suffokate).

Kaj preveč časa ni minilo in tako smo kmalu bili priča novici, da so Obey The Brave podpisali z mogočno založbo Epitaph in tako smo tudi nekaj mesecev kasneje dobili album Young Blood.

Glede na člane skupine, nam je kot prvo jasno to, da bomo pri albumu Young Blood priča kar precejšnjemu navalu ''breakdownov'' in pa izredno jeznih skupinskih krikov (''gang shouts'').

Pa poglejmo, če sem se zmotil …

Album odpre skladba Lifestyle, pri kateri nam skupina da vedeti, da ne bo poskušala odkriti tople vode, ampak se bodo držali recepta, katerega izvajajo podobne skupine - skozi celoten album bodo kazali odnos ''Keepin' It Real'' (Not Trying To Reinvent the Wheel, Keep It Simple, Keep It Real…).

Dokaj v redu, ampak že slišano.

Po Lifestyle preidemo na It Starts Today, katera je ena izmed tistih skladb, ki vključuje več melodij kot ostale in kaj hitro tudi ostane v spominu. Je spevna, a še vedno malenkost pomanjkljiva.

Očitno podobnost med skladbami pa definitivno najdemo recimo tudi pri Live And Learn, katera je 80% identična predhodni It Starts Today - enak recept, enak rezultat (jeza, melodija, refren, ponovi vajo).

Zanimivost pri obeh skladbah pa je tudi, da so za obe posneli videospot – kar ste tudi mnogi verjetno že opazili.

Pri albumu Young Blood imam mešane občutke. Polovica skladb je, kot rečeno, narejena po enakem principu (skladbe, kot so It Starts Today, Live And Learn, Self Made, Early Graves in recimo Burning Bridges) – jezno, a še vedno melodično. Druga polovica pa nudi precej moderno obarvano jezo, kot npr. Parkway Drive brez melodičnih kitarskih vmeskov – monotono, kar predstavlja slabšo stran albuma.

Da pa se Obey The Brave približajo skupinam, kot je npr. Deez Nuts pa potrdi skladba Grim, pri kateri v uvodu prejmemo nekakšen hip hop/rap vložek, ki dokazuje Erianovo strast do omenjenega žanra, žal pa se pri temu ne morem kaj preveč strinjati, da je zadeva v redu, ker nisem ravno privrženec mešanja HC-ja ter hip hopa, tako da je skladba Grim meni osebno ''čisti podn''.

Album Young Blood te po poslušanju pusti precej razdvojenega. Ne veš, ali ti je všeč ali ne. Osebno se bolj nagibam k negativni strani ocene.

Je pa res, da bo definitivno zadovoljil novodobne HC-oboževalce, ki poslušajo The Ghost Inside (izredna podobnost), Parkway Drive (manjša podobnost) in pa Emmure & Deez Nuts (samo podobnost), ki več dajo na ''imidž'' ter  ''breakdowne'' kot pa na strukturo glasbe in besedila sama.

twitter facebook