recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

22. 11. 2011  Pain - You Only Live Twice  (Nuclear Blast, 2011)
Pri skoraj vsaki skladbi se pojavi občutek, da Petru primanjkuje pravih idej ...

Deloholik/alkoholik Peter Tägtgren si želi sodeč po naslovu tega albuma živeti še enkrat. Ne vem sicer zakaj, ampak sumim, da gre spet le za en preblisk po tem, ko je v sebe zlil najmanj eno steklenico vodke. Mogoče si pa želi še eno možnost, s tem da ne bi delal glasbe, temveč bi bil le alkoholik. Saj veste, kakšne ideje ima človek, ko se v družbi napije.

Dve leti nazaj se je Peter vrnil s Hypocrisy in presenetljivo izdal ne le povprečni album, temveč precej nadpovprečni album A Taste of Extreme Divinity, ki bi se ga lahko primerjalo s starimi Hypocrisy albumi. Žal ali na vašo srečo se Peter ni držal Hypocrisy, temveč je najavil po turneji s Hypocrisy, da že dela novi Pain album. Očitno gre le za bolj donosen bend ali pa pač privabi s Pain več žensk, kljub temu da Peter stalno pljuva po nežnem spolu (hja, le zakaj je dvakrat ločen?).

In Pain so nazaj. Gulp ... s čim? Na žalost s povprečnim izdelkom, ki bo načeloma ustrezal le gorečim oboževalcem/kam skupine. Če ste dolgoletni spremljevalec Petrovih del, lahko že sami presodite, kaj se obeta na povprečnem Pain albumu; en šus industrial komad v stilu Ministry (Let Me Out), kakšen zamorjen štikelc s klaviaturami po sistemu »opeka na tipke« (Feed the Demons), skladba s »catchy« refrenom (The Great Pretender) ter kakšna klišejsko naravnana zadeva z neinteligentnim tekstom (Dirty Woman). Vokal Petra je še vedno baziran na čistem, vendar mu občasno pobegne kakšen njegov trademark krik, ki ga še vedno lepo povleče (Hehe, napisal si, da ga Peter lepo povleče. – Mićo influenced urednik). Kljub povprečnosti moram pohvaliti zvok, ki z vsakim naslednjim albumom postaja bolj masiven.

Glavni problem tega albuma je, da je preveč razvlečen. Nekateri deli so občutno prevečkrat ponovljeni. Pri skoraj vsaki skladbi se pojavi občutek, da Petru primanjkuje pravih idej, sicer več ne dela novega albuma vsako leto, ampak veliko pove dejstvo, da se dela že novi Hypocrisy album, čeprav je Peter pred kratkim zaključil turnejo s Pain. Le koliko časa bo uspel vztrajati?

Avtor:
twitter facebook