Najprej lepo zadihajte… še dihajte… dihajte, umirjeno, kot da ni nič. In potem podrobneje poglejte za katero skupino gre. DA, BARONESS! Utrip se vam je kar naenkrat povečal in srce vam je začelo biti hitreje. Kako to?! Niste že pričakovali albuma, ker ste mislili, da bo album izšel enkrat v tekočem letu, pa še to pod vprašanjem. Tudi če ste spremljali, nekako niste verjeli, da bo izšlo že med poletnimi dnevi.

Baroness se po dobrih 3 letih vračajo, kar jeravno toliko časa, da ste praktično že malo pozabili na vse njihove albume in ste se v večini osredotočali na Mastodon ter ostale sludge izdelke. Seveda ste se zavedali, da bo album dober, ker je bil tako obljubljeno in seveda ste se malo spomnili tudi na njih, ko ste gledali naslovnice ostalih skupin, katere je pod svojo roko vzel John Baizley. Ampak, ali se je splačalo čakati toliko časa na album, kateri naj bi ponovno prišel na sam vrh omenjene zvrsti, in prekašal vse njihove izdaje (težka, težka).

Kot se spodobi za vsako skupino, so tudi Baroness vključili ogromno enega truda v nov album, in ne samo, da so posneli nekaj skladb npr. 10, album obsega celih 18 skladb!! Kar pomeni, da je izdelek v tem primeru prišel na dveh cd-jih in poslikavah znotraj knjižice, od nobenega drugega, kakor Baizley-a.

Če začnem nekako s primerjavo med zadnjima dvema Mastodon albuma. Zadnji album The Hunter je ponovno naredil nekakšen korak v drugo smer. Kot smo bili vajeni pri vseh njihovih albumih, je drugačen, ni slab, ampak ne seže do kolen Crack the Skye, kajti omenjeni album je podrl meje vsega razuma. Klasika v trenutku oz. v drugih besedah - predhodnik The Hunter albuma je boljši.

Kar pa ne velja za Baroness. Blue Album je narejen tako, kot bi morali biti narejeni vsi albumi. Bil je melodičen in kaotičen, lahek a hkrati težak, rožnat a melanholičen, … in seveda pisan na kožo vsem, ki ste in še vedno radi preizkušate meje eksperimentalne težke glasbe.

Vendar tukaj je zanka/nitka skrivnosti, kaj ponuja Yellow & Green, za uvod nam baronka ponudi The Yellow Theme, znano a hkrati tuje in ne glede na to ali si poznavalec skupine ali ne, težko se je odločiti, kaj je na albumu tako posebnega/novega in praktično sladkega. In potem razodetje, Take My Bones Away , znane melodije, nato pa čista prelepa rock linija in nežno prepevanje, kot bi si zavrtel starejši indie rock bend in potem ponovno bas ter vrnitev sludga. Kakovostno!! Pri skladbi Eula je zadeva še bolj prepričljiva, 4 minute nežnih in skorajda poletnih melodij, kar vleče te in vleče ... in po 4. minuti in približno 5 sekundi, sludge napad.

Ko poslušaš Eula, je recept tak, da ti ne glede na zvrst, vsake toliko paše poslušati umirjene skladbe, ki vključujejo nežnejšo stran ekstrema. In medtem ko uživaš, si misliš, kako dobra skladba, super in ravno pravšnja za tovrstne trenutke, sploh ko pride v bližino tvoja najdražja oseba, katera te je vajena poslušati izredno sumljive zvrsti in skupine (recimo neznani Norveški black metal, ali pa hreščeči švedski crust), nakar ti reče, super glasba, sploh ti ni pisana na kožo, nežna in predvsem lahkotna. V tem času se zaveš, da ne smeš biti mehkužen pred vsemi in v trenutku, ko si rečeš, to je nova ''plata'' od Baroness, se vrne težki sludge.

Mogoče nekaterim ne bo všeč, nekateri bodo nergali, da ni to tisto kar so iskali, in da so se v večini spremenili. Seveda se bodo med njimi našli tudi tisti, ki bodo rekli, Baroness so bili dobri samo na prvi izdaji, potem pa so se prodali, vendar vem, da bo večini album boljši kot Blue Album - garantirano. Je mešan, ampak hkrati že prepoznaven in definitivno boljši kot The Hunter (Mastodon).