recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

3. 8. 2017  Eighteen Visions - XVIII  (Rise Records, 2017)
pO dolgem času SI spet zaslužijo pohvale in ne kritike.

Grdo bi lagal, da ne bi priznal, da v določenem obdobju nisem bil oboževalec skupine Eighteen Visions. Njihovi albumi, kot so Yesterday Is Time Killed, Until The Ink Runs Out ter skupek vsega poprej izdanega Best Of (ok tudi Vanity ni bil ravno slab), so po mojem mnenju definirali metalcore žanr (posledično me usmerili v preostale metalcore skupine, kot so Bleeding ThroughBrandon Schiepppati je bil pri zgoraj navedenih album kitarist).

Ampak vsaka ljubezen enkrat mine in tako je mene minil tudi ljubezen do Eighteen Visions, kajti po t.i. uspehu so ubrali malce bolj ''uspešno'' pot in pričeli preigravati ogaben hard rock, ki je bil daleč od dobrot preteklosti, do trenutka, ko so po istoimenskem album leta 2006 razpadli.

In tako je minilo 9 let…

Možje so postali starejši in po eni strani bolj izkušeni (minus basist Mick Morris, ki je leta 2013 na žalost umrl) ter po zgoraj navedeni odsotnosti izdali ''comeback'' album naslovljen XVIII.

Priznam, da sem glede novice no novem albumu bil precej skeptičen, kajti pričakoval sem še en istoimenski hard rock album, ki je bil res slab…. ne slab, katastrofalen…. mogoče tudi to ne ampak ''you get the point''.

In potem ponudijo prvo skladbo iz omenjenega albuma imenovano Oath.

Kaj se je zgodilo?

So jim ponovno zrasla jajca?!

Oath je dobesedno dobra, ne dobra ampak odlična skladba, ki bi jo definitivno uvrstil na album Until The Ink Runs Out. Kričeč vokal in instrumentalno norenje letnika 1999. Ostal sem brez besed.

Ampak konec je to le skladba in ne celoten album in temu primerno pustimo zadevo mirovati do uradnega izida….

… ki je prišel kakšen mesec nazaj in celoten album je že nekaj časa na voljo vsepovsod.

Torej od 10 skladb sem vedel, da je ena izmed njih dobra in tako jih je pred mano še 9. Uvodna Crucified prinese podobnost, kot Oath, le da je za kanček hitrejša, kot tudi bolj agresivna. Neusmiljeni kričeči vokali ter besno rajanje inštrumentov. Skoraj me je album že prepričal…

In potem pride The Disease, The Decline and Wasted Time. Tukaj je šla zadeva v napačno smer. Spet ''zjamran'' rockerski vokal, nepotreben (Emmure) breakdown in slabo izvedeno igranje v celoti. Konkretno razočaranje, ampak je preostanek albuma na mojo srečo vseeno super.

Nekako najbolj od vseh 10 skladb izstopajo še Underneath My Gun ter Picture Perfect, kjer se zadeva nekako obrne na Until The Ink Runs Out, kje prejmemo še tisto jezno ter introspektivno paleto besedil, katero sem pogrešal pri omenjeni skupini zadnji 15 let.

Album v svojih 10 skladbah, kot rečeno predstavi pozabljeno igranje Eighteen Visions. Sicer se tu pa tam občuti kakšno noviteto v smeri breakdownov ali kakšen moderen vnos, a je kljub temu zadeva slična albumu Until The Ink Runs Out.

18v si v prvi fazi zaslužijo pohvalo, da so se vrnili na sceno z albumom, kakršen je XVIII. Kot drugo pa si zaslužijo pohvalo, da so prerasli tisto fazo ''smo uspešen rock bend'', ker jim glasbeno ni uspevalo in si po res dolgem času spet zaslužijo pohvale in ne kritike.

01.Crucified      

02.The Disease, The Decline, And Wasted Time              

03.Underneath My Gun             

04.Live Again    

05.Laid To Waste In The Shit Of Man     

06.Oath              

07.Spit

08.Picture Perfect          

09.Fake Leather Jacket                

10.For This I Sacrifice

twitter facebook