recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

11. 7. 2015  Zao - Xenophobe  (samozaložba, 2015)
Nekako so se vrnili nazaj na albume Liberate Te Ex Inferis, Where Blood And Fire Bring Rest in pa Zao (Self-Titled), pri katerih boste našli čisto nasprotje vseh trenutnih metalcore skupin. Kljub tematiki prekleto zlovešč in ''hudičevo'' dober.

Mislim, da marsikdo od oboževalcev metalcore žanra pozna Zao, sploh tisti, ki jih spremljajo že od rosnih dni 90-ih. Skupina je v celotni diskografiji predstavljala temno luč človeštva, kot tudi precej depresivno stanje človeka, ki mu je v pomoč le bog (mhm ... sure thing). In ko smo ravno pri religioznih tematikah, naj novincem/nepoznavalcem skupine Zao sporočim, da gre za božjo skupino, ki časti hipija na križu.

Zgodovino skupine ne bi na široko predstavljal oz. je sploh ne bom, ker mislim, da je dobro opisana na wikipediji, kot tudi na preostalih straneh, kjer predstavljajo vzpon metalcore skupin v 90-ih letih (zlata doba, ki ni trpela solz in ''zjamranih'' vokalov).

Torej, po dobrih 6 letih odsotnosti nam staroste metalcore žanra ponujajo novost skozi 2 skladbi oz. EP izdajo, imenovano Xenophobe. V dveh skladbah (Xenophobe ter Fear Itself) nam EP ponudi tisto, kar sem praktično skozi omenjen žanr iskal in od Zao tudi pričakoval (izven polja besedil).

Tematika albuma mi delno povzroča težave (ker ne morem ravno prebavljati hvale nečesa oz. ''nekoga'' nad nami), ker je npr. pri prvi skladbi (Xenophobe) zadeva dobra in se bolj ali manj vrti v sovraštvu do ksenofobov, po drugi stani (Fear Itself) pa je vse skupaj bolj ovito v ''beri med vrsticami'' biblično dogajanje (I Fell From The Heavens Into The Sea The Hands Of The Water Wrapped Chains Around Me …).

Besedilo močno spomni na Janezovo razodetje iz Biblije – ampak, tukaj se opeva strah pred neznanim oz. posmrtnim življenjem, kot tudi odpuščanje boga grešnikom (sure thing pt. 2). Pač stvar posameznika, ki meni ne diši najbolj.

Če se pri drugi točki obrnemo na vokal, lahko samo potrdim svoje domneve, kajti vokal Daniela Weyandta je še vedno tako pristen kot 14 let nazaj, ko mi jih je prijatelj Valter predstavil (gre za kričeč vokal, ki bi pritegnil marsikaterega black metal nadobudneža).

Pri zadnjem (božjem) dejanju oz. glasbeno je Xenophobe več kot le dober. Je robusten, težak, masiven predvsem pa nostalgičen. Nekako so se vrnili nazaj na albume Liberate Te Ex Inferis, Where Blood And Fire Bring Rest in pa Zao (Self-Titled), pri katerih boste našli čisto nasprotje vseh trenutnih metalcore skupin. Kljub tematiki prekleto zlovešč in ''hudičevo'' dober.

Dve skladi oz. v 7 minut dobre glasbe je seveda premalo, ampak po drugi strani sem/smo lahko vesel/-i, da so po toliko letih sploh kaj izdali. Gre za tipičen ''blast from the past'' efekt, ki bo marsikomu prinesel zadoščanje.

1. Xenophobe

2. Fear Itself

twitter facebook