recenzije

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

banner
banner

recenzija

13. 7. 2013  Coma Wall & Undersmile - Wood & Wire  (Future Noise, 2013)
zapohana orgija dreves v megleni noči

Daljno tega sta živela brata Zviljinoditir in Ruturdovilijan. Imela sta skupno mater (a različna očeta) in oba sta našla užitke v rezbarjenju, a s tem se seznam njunih skupnih točk tudi konča. Bila sta si podobna kot jajce brezi.

Zviljinoditir je bil visok, postaven in redke predele telesa so mu okraševali otočki svetlih dlak. Izpod temnih in tankih obrvi so se svetile prodorne rjave oči, med katerimi je rasel rahlo oster ter strm nos. Njegove ustnice so bile polne, živo rdeče, kot pri kakšni greha vredni ženski. Imel je vitek obraz, katerega je obsegal piš neobritosti, kar je dal njegovi ženstveni estetki pridih moškosti. Mogoče zveni kot privlačen moški, ampak je bil grši od ptujskega naglasa.

Ruturdovilijan je bil povprečne rasti z zdravo količino masti in njegovo telo se je skrivalo pod gozdom goste dlake, ki je poseljevala še najbolj nepredvidljive točke telesa. Njegov obraz je bil zaokrožen, bradat in zanemarjen. Koža je dostikrat dosegala odtenke rumene, zelene in še kakšnih drugih barv, ki jih stvarstvo zaenkrat še ni uvidelo. Nos je bil gomoljast, pod njim pa so rasle že kriminalno debele vijolične ustnice, iz katerih je občasno zbežalo nekaj sline.

A nesposobna mati ju ni ločila. Ni jima posvečala dovolj pozornosti. Nista bila dovolj pomembna. Vsaj njej ne. Imela je svoje nadaljevanke, imela je svoje prijateljice, ki jih ni marala, imela je svoj avto, ki ga ni znala voziti, in imela je svojega ljubimca. Tovornjakarja, ki jo je davna leta nazaj rešil iz dežja. Tovornjakar, s katerim sta skupaj ugriznila v greh telesne ljubezni.

A vsaj zavedala se je, da je kdaj in kdaj pozabila na njiju za nekaj mesecev in jima je zato občasno kupila kakšno darilo. Težava je bila v tem, da sta vedno dobila samo eno darilo. Skupaj. Zmedena sta bila okoli tega, čigava last dar sploh je. Ona jima je vedno dejala, naj si dar razdelita, čeprav sta nazadnje zasvinjala celotno kuhinjo s krvjo in organi, ko sta si poskušala razpoloviti psička, ki sta ga dobila. Ni panike, bil je maltežan – dokaz, da ima narava zelo ogaben smisel za humor.

Zviljinoditir in Ruturdovilijan sta imela dovolj tega, da si morata vse deliti, in sta drug drugega izzvala na bikini rokoborbo v blatu do smrti. Zmagovalec bi prevzel osebnost drugega in ob tem ohranil še svojo. Zmagovalec bi postal oba. Zmagovalec bi dobil cel dar. Zmagovalec bi dobil dvojno zalogo hrane. Mati ne bi opazila.

In to se je zgodilo. Ostal je samo eden in delil si je vse s samim seboj. In tak je ta split. Naj bi se šlo za dva različna banda, čeprav so v obeh isti člani, samo da je stil rahlo drugačen. Ista mati, drug oče.

Undersmile (kretenski intervju z njimi lahko preberete tukajlekajsem) so angleška übermasivna doomaćina, ki jo sestavljata dve deklici na kitarah ter vokalih, in ritem sekcija, ki jo sestavlja njuno partnerstvo. Cela družinica v skupini. Luštno.

Je bil namen, da bi pred tem napisal recenzijo njihovega albuma Narwhal, a je žal prišlo nekaj vmes (sicer bi napisal, da socialne interakcije z dejanskimi ljudmi, a bi ljudje, ki me poznajo*, takoj opazili laž) tako, da bom sem vsilil še recenzijo prejšnjega albuma:

Masiven, zamorjen in kul. Rad ga imam in si želim, da bi lahko bil prijatelj z njim.

Prijateljstva si želim tudi s tem splitom. Undersmile del je bolan. Predstavljam si ga kot soundtrack najbolj sfukane možne grozljivke, kjer je erotična scena med Stevom Buscemijem in Christopherjem Walkenom. Prosim, predstavljajte si stokanje slednjega. Sedaj vas bo ta zvok spremljal vsako noč pred spanjem.

Dobimo vse, kar se pričakuje od dooma, sludgea in ostalih zvrsti, ki so za tiste, ki so preslabi, da bi igrali hitro. Glavna atrakcija pri njih je konstantna uporaba dveh ženskih vokalov, katera bi lahko ob raznih obskurnih trenutkih poslušal tudi brez instrumentalne podlage. Njuno zavijanje zveni kot zavlečeni in zblojeni paritveni kriki že zdavnaj upokojenih duhov, ki že pozabljajo svoj lasten jezik, zaradi česar razvlečejo vsako besedo do nekam, kar je relativno daleč. In nazaj.

Instrumentalna podlaga je tej zblojenosti glasilk dorasla in bi tudi znala delovati kot samostojna enota. Je počasna, masivna, turobna in pričara fantastično brezupno vzdušje. Že album Narwhal je bil svojevrsten dosežek, s skladbami na tem splitu pa so vse popeljali štiri centimetre višje. Sosledja tonov kdaj pričarajo dokaj zanimivo zveneče približke melodij, tokrat pa so vse skupaj začinili še z zatripanimi atmosferičnimi deli, ki dodajo že tako presranemu vzdušju celo čredo češnjadi na vrh smetane. Kar se tiče vzdušja, blesti zadnji komad Hives, ki je nočna mora na pogrebu.

Coma Wall del je isto na visokem nivoju.

'JA ITAK, ČE JE PA FAKING ISTI BAND!'
- Nedžad Kličić (Bosanski Rambo)

Nedžad Kličić ima prav. A to smo že omenili, tako da naj se jebe. Kratka zgodovina: Undersmile so odigrali nekaj akustičnih koncertov pod imenom Undersmile Unplugged. Kasneje so to preimenovali v Coma Wall. Misterij o izvoru skupine razbit. Sedaj je vaše življenje polno mavric.

Glede na to, da je akustični band, t. i. folk doom, nismo deležni masive in vesoljsko zvenečih delov, a prepričljivo vzdušje vseeno ostaja. Sicer manj bolno, ampak nas tu ''zahaklajo'' z nečim drugim. Glasba izklopi možgane in jih postavi na počitnice na nek davno zapuščen otok, kjer ponovno uživamo v vokalni felaciji za ušesa. Tokrat sta vokala manj zblojena, manj zamorjena, a se ju vseeno drži ravno pravšnja doza temačnosti in pravljičnosti.

Glasbena podlaga dokaže, da so zmožni še česa drugega, kot pa surove masive in zblojenosti, ki smo ju deležni pri Undersmile, ampak da imajo občutek ustvariti še kaj drugega, lepšega. Kitare zvenijo kot zapohana orgija dreves v megleni noči, kjer se v ozadju rišejo črnebele mavrice in drugo pretenciozno sranje, ki zveni mistično in kul za 16 letne gotičarske pičke. In vampirji. Aja, pa imajo banjo (s tem mislim na glasbilo in ne na naravni živelj kopalnic), kar je dosti kul.

Skratka, split mentalno razdvojene entitete je jebeno impresivna pizdarija. Že Undersmile del je nekaj posebnega, Coma Wall pa še par nivojev višje in me ne bi presenetilo, če bodo v prihodnosti posvečali več pozornosti slednjemu. Bilo bi lepo.

*moja mati, dva izmed šestih cimrov in Stane the stalker, op. a.

twitter facebook