recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

14. 5. 2014  Life In Peril - Wings Of Perdition  (Geenger Records, 2014)
Gre za popolno agresijo in kvalitetno melodijo, ki z roko v roki dokazujeta, da ni vse izgubljeno na pri predpotopnem žanru modernega časa.

Če ti skupino priporočajo ostale dobre skupine potem lahko sklepaš, da ni samo dobra ampak vrhunska in tako sem tudi prišel do sledeče hrvaške skupine Life In Peril.

Ne glede na to, da je prvenec Wings Of Perdition izšel preko Geenger Records, ki nam redno pošilja vsa obvestila o novostih znotraj založbe, sem do Life In Peril prišel preko priporočil skupin kot so Ponor, Sentence (Hrvaška) ter Declaration.

Ker so vse tri skupine meni več kot le dobre, je bila moja prva misel da zadeva ne more biti slaba glede na to, da jo priporočajo ostale super skupine.

*(spoiler alert)*

In res je album Wings Of Perdition daleč od slabega, ker gre za tisto, kakovost, ki jo znotraj HC ter njegovih pod žanrov tudi pričakujem oz. si želim slišati.

Uvodna skladba Never A Sheep, Always A Wolf nam za začetek ponudi instrumentalne vložke, ki vsebujejo filmske segmente. Dobro minuto trajajoče nabiranje jeze se po omenjeni minuti hitro iz nabiranja energije in instrumentalnih delih preoblikuje v celoto – smer HC. Vokalno je zadeva v redu, ampak je mogoče za začetek moteč nekakšen pridih modernega HCja, kar te mogoče lahko odvrne od poslušanja ampak te še vedno pritegnejo vzorci udarnejših zvokov stare oz. srednje dobe HCja.

Gre le za uvod oz. za začetek, kjer še ni nič dorečeno, ker v nadaljevanju nam ponudijo skladbo Bones May Break in ta nam ponudi vse prej kot pa vzorce uvodne skladbe. Hitrost, agresija, jeza, melodija, …. ovito v eno. Neverjetno in daleč od dvoma. Seveda se tu pa tam najde, kakšen moderen moment ampak se vključi v celoto. Predstavljajte se nekakšno boljšo in bolj poslušljivo verzijo Parkway Drive.

Zgornji recept pa ne počiva niti pri skladbah Doombringer in Chruchburner. Sicer sta obe mogoče deležne malce večje doze modernih segmentov, ampak padejo kaj hitro v pozabo, ker se združijo z preostankom dobrega HCja in zadevo destruktivno dobro.

Album Wings Of Perdition je dober oz. super primer temu, kako bi se lahko HC skozi leta izoblikoval in vseboval novejše segmente žanra brez jokanja oz. brez kakršnegakoli pretvarjanja po načelu Emmure. Gre za popolno agresijo in kvalitetno melodijo, ki z roko v roki dokazujeta, da ni vse izgubljeno na pri predpotopnem žanru modernega časa.

twitter facebook