recenzije

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

banner
banner

recenzija

5. 3. 2014  Mystifier - Wicca  (Greyhaze Records, 1992/2014)
Obenem pa ob poslušanju še vedno prevladuje občutek, da je za nekaj tako solidno posnetega in zasnovanega v praksi vseeno premalo raznolikosti, da bi lahko ploščo Wicca leta 2014 označil za klasiko.

Mystifier so izbrali primerno ime. So namreč eden tistih vprašajev, ki tiči nad določeno glasbeno sceno; kar se za vprašajem skriva pa je negotovost, kakšen je bil njihov vpliv na zvrst glasbe v katero spadajo. Nekateri slavijo ezoterični prvenec brazilskih Mystifier, Wicca, kot neke vrste prajuho vsega black metala, ki je sledil, drugim spet ne leži toliko. Založba Greyhaze ga je nedavno nazaj ponovno izdala, kar ponuja izgovor za ponovno analizo dvajset let stare plošče.

Začetek resnično navaja na bolj melanholične trenutke, ki jih je black metal še kako dočakal v devetdesetih, kaj hitro pa se razblini v udrihajočo maso mešanice surovega thrash, death in black metala, torej vplivov, ki si jih gotovo delijo z Blasphemy, Beherit, Bestial Warlust ipd. Za razliko od omenjenih bendov pa so Mystifier nekoliko bolj kompetentni. Wicca nikoli ne razpade na prafaktorje, kot se je to v tem času dogajalo z omenjeno trojico. K temu v precejšnji meri pripomorejo jasni bobni, ki so vsaj elektronski, najbrž pa kar eden zgodnjih primerov računalšniškega bobna v metal glasbi. Nič hudega, saj za zgodnja devetdeseta niti ne zvenijo slabo.

Podobno velja za kitaro in bas, ki sta oba slišna in solidno izvedena ter nudita občasne ekskurze v eksperimentalne vode. Edino, kar je resnično izbran okus, je vokal - kričanje je namreč podvojeno z nenavadnim studijskim učinkom, kar bi me ponavadi sicer odvrnilo, a v kontekst Mystifier še kar spada.
S ploščo Wicca ni torej nič narobe, je kot ulita za oboževalca stare šole brazilskega metala, oz. ekstremnega metala, preden se je ta razvil v natančno opredeljene podžanre. Obenem pa ob poslušanju še vedno prevladuje občutek, da je za nekaj tako solidno posnetega in zasnovanega v praksi vseeno premalo raznolikosti, da bi lahko ploščo Wicca leta 2014 označil za klasiko.

Medtem ko album, kot je Fallen Angel of Doom, za svoj čas trajanja nudi manj "glasbenega materiala", kaj šele raznolikosti, s samo energijo, besnim kričanjem in odpuljeno razpadajočo inštrumentalno platjo glasbo nese daleč, so Mystifier v varni sredini. Na trenutke se približajo spevnosti s skladbo, kot je An Elizabethan Devil-Worshipper's Prayer-Book, vseeno pa je Wicca kot plošča zgolj kultna, ne pa kultna klasika. Kar pomeni, da album ni slab in ima svoje privržence z razlogom, vendar pa se zame nikoli ne nagne dovolj v katerokoli smer, da bi me prepričal.

twitter facebook