recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

4. 8. 2013  Living Eyes - Who Will Remain?  (Deathwish Inc. Records, 2013)
False Idols Tear Down, Get All the Weak Have To Give Don't Care Who Dies, In Honors Name The Only Victims, War Crime A Vicious Lie…

Kolikokrat sem se ponavljal in širil modrosti o tem, kako je HC izgubil svoj čar? Kolikokrat? Prevečkrat! In kolikokrat sem omenil, da nove HC skupine ne sežejo niti do stopal tistim pravim in kultnim? Prav tako prevečkrat!

Poleg modrosti pa sem tudi večkrat omenil, da še vedno obstajajo skupine, katere pa se nekako približujejo svojim idolom in identičnem načinu igranja.

In ena izmed rešujočih skupin je Living Eyes, katera je nase že opozorila dobri dve leti nazaj z izdajo Starve for Agony, kjer so v svoje igranje vključili elemente, ki so marsikaterega oboževalca prvega vala HC-ja prevzeli.

Dve leti kasneje pa nam ponujajo album imenovan Who Will Remain?

Če pomislimo, v trenutnem stanju scene je naslov praktično ironičen. Kdo bo ostal, ko ne bo več skupin, ki bodo preigravale omenjeni žanr? Kdo?! Verjetno manjšina, ki bo čez čas (verjetno) izpuhtela in se spremenila v prah preteklosti.

Ampak dokler bo vzdržalo, bo in upam, da čim dlje časa.

Album Who Will Remain? vključuje 11 skladb, kar znaša dobrih 13 minut užitkov (kaj ste pa pričakovali? Ambientalne vmesne skladbe? Ali pa mogoče filmske izrezke? Žal, to je HC, zato tega ne pričakujte tukaj!).

Kakšne močne presežke od Living Eyes ni za pričakovati. Npr. pri skladbi Show Me Blood, dobimo pričakovano, in sicer že v prvem trenutku nam postrežejo z močno bas linijo, ki so jo vključevale skupine iz 80-ih. Seveda 10 do 15 sekund preigravanja po basu, ki kaj kmalu nadgradi še hitrost bobnov in pa jezno obarvan vokal, ki pa se ne ustavi do konca skladbe (se pravi nadaljnjih 40 sekund – 55 sekund v celoti).

Ali pa za primer vzemimo tudi skladbo Destroyed Again (ki je najdaljša na albumu, in sicer 1 minuto in 45 sekund), kjer se od samega začetka sliši hitro igranje in pa vokalni napad Destroyed Again, Destroyed Again, Destroyed, Again, ki se potem nadaljuje v besedilo False Idols Tear Down, Get All the Weak Have To Give Don't Care Who Dies, In Honors Name The Only Victims, War Crime A Vicious Lie…. A si je kdo za omenjeni žanr želel boljša besedila?! Dvomim.

Igranje pa se precej nagiba k recimo Minor Threat, pomešan z Youth Of Today dodatki. Zakon!

In če sem omenil dve skladbi, ki sta narejeni na podoben/identičen način, se verjetno sprašujete, če je morda še kakšna izstopajoča? Glasbeno ne, ker pač je le, kot že omenjeno, tole HC brez olepšav in modernih dodatkov oz. če vas je že prevzelo napisano pri zgoraj navedenih skladbah, potem vam je album pisan na kožo. Pika!

Kot rečeno, gre za 13 minut čistega in kvalitetnega HC-ja, ki temelji na stari šoli in pa na ideologiji, katere nove skupine v večini nimajo (''jebeš zlomljena srca, to je HC!!'').

twitter facebook