Nekaj let nazaj sem bral intervju s Suffocation, v katerem je (zdaj bivši) bobnar Mike Smith o poimenovanju albuma z imenom benda (torej, na tak način, da je najbolj ustrezen naziv ''self-titled'') pravil, da to izhaja iz dejstva, da album več kot odlično predstavlja bend, zato se poimenuje pač po bendu.

No, najnovejši Whitechapel izdelek vsaj po mojem mnenju ni tako fantastičen, da bi človek trdil, da najbolje reprezentira, kar bend predstavlja - je pa vsekakor glasbeni korak naprej, tematsko korak vstran, v določenih delih pa se le toliko ozira nazaj, da obudi fantastične trenutke preteklih albumov in pri tem ne zabrede v nostalgijo ipd.

Whitechapel je dejansko - če pogledamo tematsko - prvi album, ki ga ne povezuje ista zgodba. Če je recimo prvenec Somatic Defilement predstavljal še eno obujanje zgodbe o Jacku Razparaču, naslednika This Is Exile in A New Era Of Corruption pa sta celo pravila isto zgdobo iz dveh različnih aspektov, je Whitechapel album različnih tem, različnih zgodb, ki pa le sledijo eni rdeči niti - temačnosti. Vokalist Phil Bozeman je namreč odkrito razgrnil svoje poglede na današnjo družbo, na posameznike, ki jo zastrupljajo, na množice, ki jo uničujejo. Ob tem je določene stvari predstavil z metaforami neprijaznih krajev skorajda peklenskih proporcij in spet pokazal, da sta mu domišljija in sposobnost zakrivanja realnosti v izmišljenih podobah res  visoko razviti. Čeprav kakšna kletvica manj ne bi škodila.

Glasbeno je sekstet naredil močnejšo in bolj raznoliko ploščo kot pa je bila precej ''nežna'' predhodnica A New Era Of Corruption. Po mojem mnenju je bend vrhunec dosegel z drugo ploščo This Is Exile (čeprav se bend - kot je trdil v mnogih intervjujih - s tem ne strinja), a tokrat so vsaj ali dosegli moč omenjenega albuma, lahko pa bi rekli, da po svoje nista niti preveč primerljiva, saj album ne predstavlja toliko nadgradnje predhodnikov kot morda svojevrsten odmik v neko drugačno smer.

Kar se je prej kazalo kot bombardiranje vseh inštrumentov na plošči This Is Exile, ki se je podredilo komformističnem poslušanju strukturno bolj prijaznih komadov iz strani pohlevnih množic, je sedaj postalo osredotočeno raketiranje kirurško natančno izbranih ciljev. Z novim bobnarjem Benom Haclerodeom je bend končno dobil ritemsko podlago, ki je sposobna vsega. Ob tem so kitarist Alex Wade, Zach Householder in Ben Savage uspešno združili vpliv švedskega melodičnega death metala (vpliv Dismember in ne In Flames, da se razumemo) z močjo meshuggaških in slipnotovskih riffovskih napadov, poleg dodali še močne, a dinamične breakdown dele (ki začuda niso dolgočasni kot pri večini današnjih bendov, ki le-te uporablja), občasne deviacije v obliki igranja klavirja ali akustične kitare in ustvarili poleg eksplozivnega soničnega okoliša še t. i. ''fog of war'', občutek kompletne uničenosti nekega področja, časa, obdobja ...

Plošča je namreč glasbeno zelo povezana - komadi se prelivajo eden v drugega, če pa date CD na ''repeat'', vas bo zadeva ciklično popeljala na ponovno potovanje takrat, ko boste slišali igranje klavirja. Namreč, z njim se začne in konča plošča, občutek pa je tak, kot ste ga lahko imeli, če ste na isto foro poslušali Ember To Inferno od Trivium ali pa Antigone od Heaven Shall Burn.

Kljub temu pa imajo komadi precej bolj samosvoje značaje - ko jih poslušaš drugič, točno veš, kateri se rola. Lahko so hitri, lahko so brutalni, lahko so morbidni, lahko so zgolj instrumentalni, lahko so peresno lahki ali pa svinčevsko težki - vedno boste vedeli, kateri komad se vrti.

Seveda je v ospredju še vedno vokalist Phil Bozeman, ki je danes eden redkih, ki se lahko pohvali s sposobnostjo široke intepretacije raznolikih besedil, kar doseže s svojimi različnimi vokali. In še to - vse vokale na plati je posnel on sam, nobenega gosta ni bilo naokoli.

Grafično je album morda malce dolgočasen, v vseh drugih pogledih pa je zadeva odlična predstavitev zasedbe Whitechapel v letu 2012. Pa čeprav po mojem mnenju še vedno ne more direktno v oči gledati mojstrskega albuma This Is Exile.