recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

11. 3. 2012  Hollow Earth - We Are Not Humanity  (Panic Records, 2012)
Hollow Earth so za svoj prvenec naredili super in izredno kvaliteten izdelek, pri katerem pa pride do dvoma.

Fantje iz Michigana, imenovani Hollow Earth, so svojo pot začeli utrjevati šele leta 2010, in sicer če smo natančni, na turneji z Shai Hulud. Seveda bi to bila lahko turneja, kot katerakoli, in nobena živa duša ne bi prepoznala Hollow Earth, vendar so s svojim pristopom in pridihom HCja iz 90ih naredili tisto, kar je poslušalce pritegnilo. Seveda niso preigravali tisto progresijo, že prej omenjenih Shai Hulud, ampak bolj stil skupin Buried Alive ter Despair. Po nekaj turnejah in ogromno vajah, nam po 2 letih nudijo njihov prvenec, imenovan We Are Not Humanity, na katerem se bodo vrtele glave.

Kot pri vsakem neznanem izdelku, je tudi tukaj potrebno začeti počasi. Se pravi večkratno poslušanje in dojemanje besedil, inštrumentov in idej skupine. Rezultat? Brez dvoma dobi poslušalec, kar je zahtevano od HCja!! 6 skladb o temačni realnosti, mastnih kitarskih delov ter močno spominjanje na Dead Icons (kateri so svetla točka HCja zadnjih časov).

Od uvodnih kitar pri skladbi The Great Forgetting nam najprej pride na pamet, da poslušamo Alice In Chains s skladbo Down In a Hole, ampak po dobih 30 sekundah, temačno dretje, katerega smo bili vajeni pri Turmoil. In takoj po tem, tisti ''mid tempo'' boben, in kombinacije preigravanja kitar in basa, ki nam da občutek življenja in zavedanja, da svet ni lep (Zlatko, tokrat se ne bom strinjal s tabo - Zlatko Ćordić - Svet je Lep) in da se praktično potaplja od vsega, kar naj človeštvo ne bi smelo delati.

Seveda The Great Forgetting ni edina skladba, ki nam polepša poslušanje, npr. Unfamiliar Cage poslušalcu ponudi  moč in željo po uničevanju nečesa lepega (Ja, večkrat ogledan Fight Club se obrestuje).  Potem, On the Precipice, dobimo nekakšen melodičen punk rock pridih z energičnim dretjem, kot če bi poslušali Porpagandhi na steroidih. Za zaključek pa nam Hollow Earth ponudijo še The Great Remembering, pri katerem nam vse skupaj postane jasno. Od samega začetka nam vsa ta temačna besedila o zlorabi sveta in matere narave povedo, da bo nekoč zemlja vrnila udarec (seveda ne 2012, haha) in ko se bo to zgodilo, bomo zadevo poskušali pozabiti, skozi čas pa spominjali. Konceptualen album je za tovrstno zvrts kar redek, in je še toliko bolj cenjen,  seveda če je narejen, kot je treba.

Po nekakšnemu vzdihovanju in srečnem poslušanju pa je seveda še ena topla in svetla točka, in to je produkcija, za katero je poskrbel  Jay Maas (Defeater, Verse, Shipwreck, …).
Hollow Earth so za svoj prvenec naredili super in izredno kvaliteten izdelek, pri katerem pa pride do dvoma. In če se sprašujete, kakšen dvom neki, naj vam takoj odgovorim, glede na to, da gre, kot že omenjeno super izdelek, je sedaj vprašanje, ali bodo fantje lahko pri svoji drugi izdaji naredili nekaj več,  kakor so pri We Are Not Humanity? Upamo da res,  ker če bodo presenetili sami sebe, bo izdelek več kot samo cenjen.

twitter facebook