recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

27. 1. 2017  Draugnim - Vulturine  (Debemur Morti Productions, 2016)
Priti do kvalitetno narejenega in odlično zvenečega pagan metala je tako zahtevno kot brusiti diamant do popolne oblike.

Za konec leta še nekaj zahtevnejšega ... hja, je že tako, da je priti do kvalitetno narejenega in dobro zvenečega pagan metala enako zahtevno kot brusiti diamant do popolne oblike; najprej moraš najti pravo kamnino (kar, kot kažejo moje izkušnje s poslušanjem njihovih prejšnjih plošč, v smislu glasbenega ustvarjanja Draugnim nedvomno so), potem moraš osnovo potrpežljivo obdelati z različnih strani (večkrat natančno poslušati) in z različnimi orodji (pozornost posvetiti tudi posameznim segmentom glasbe) in če imaš srečo, na koncu dobiš (se ti plošča razodene) v tisti popolnosti nians, ki jih vidiš (slišiš) znova in znova v višji popolnosti ob vsakem ponovnem pogledu (poslušanju).

Tako, večkratno poslušanje mi je omogočilo, da sem tudi pri tretji plošči Fincev Draugnim dobil od pagan metala tisto kar pri njem iščem še od časov, ko so mi prve plošče Borknagar in Enslaved razodele čudovitost pagan/viking/black metala: večdimenzionalnost v izražanju moči, vzvišenosti, ponosa in samosvojosti.

Vulturine je čudovita plošča, katere stvaritelji niso dovolili, da bi jim kateri od elementov pobegnil iz rok in posledično povzročil, da bi se plošča spremenila v eno-dominantno dimenzijo poudarjajoče dolgočasje, ampak so vse elemente uspešno in kakovostno povezali v mogočno in divje valujoče hladno severno morje, ki kljub svoji vzvalovanosti in amorfnosti ostaja v svoji moči enotna, mogočna in logično povezana celota.

O samih pesmih lahko povem, da sta mi všeč zgolj dve, preostale štiri so mi zelo všeč. That Name is Hate zaznamuje predvsem agresivnost in mogočna moč. Pri pesmi As in Hunger, So in Demise pozornost pritegne predvsem napetost stopnjujoče bobnanje, ki igranje ostalih instrumentov dvigne s tal, kitare pa vsemu skupaj dajo krila. Pesem se razvije v res mogočno in udarno pagan metalsko nevihto, v kateri se raznolikosti igranj vseh instrumentov prelepo prepletejo v mogočno zvenečo celoto. Petje daje pesmi, navkljub grobi izrazni barvi, izredno intenzivno izraženo čustveno dimenzijo. V zaključnem delu pesmi tudi igranje klaviatur postane izrazitejše, vendar pesem zgolj nadgradi in ne razvodeni njene udarnosti, epskosti in mogočnosti. Grief Unsung je prelepo mračno in prijetno moreče zveneča pesem, ki, povsem v skladu z naslovom, seva občutek besa v bolečini. Ta občutek valovi kitarskih linij nosijo na vse strani sveta. Klaviature odlično dopolnjujejo, ponavljam, zgolj dopolnjujejo oz. nadgrajujejo to glasbeno atmosfero mogočnosti v žalosti in besu, ki jo tvorijo grmenje bobnov, vršanje kitar in hreščanje petja. Pesem vsak naslednji trenutek, s pomočjo komaj slišnih kitarskih oz. vokalnih drobcev podrobnosti pridobiva na moči pagan metalske surovosti vendar kljub temu ne izgubi surovo žalostnega jedra. Na koncu naj omenim še meni najljubšo in tudi zaključno pesem na plošči, Serpent Stone. Slednja je precej počasna; kombinacija kitar, petja, bobnov in klaviatur ustvarja občutek mističnosti in ritualne magičnosti. Izvzevši barvo glasu, pesem kompozicijsko nekoliko spominja celo na pesmi Bathory iz časa stvaritve plošče Blood, Fire, Death. Je edina pesem, kjer se refren večkrat ponovi, predvsem kitarsko igranje pa je tisti odločilni element, ki v pesmi ustvarja čarobne pokrajine občutenja glasbe.

Menim, da tu poseben zaključek ni potreben, saj sem vse, kar sem mislil o recenzirani plošči, povedal že v prvih dveh odstavkih, vseeno pa bi rad poudaril, da gre za ploščo, ki zahteva večkratno in zbrano poslušanje in predstavlja zvočni užitek za vsaka ušesa, katera imajo rada pagan metal, ki sega čez hm, recimo temu 'normative', ki so jih pri tej zvrsti postavili recimo Ensiferum in njim podobni. 

twitter facebook