recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

8. 2. 2016  Within Destruction - Void  (Rising Nemesis Records, 2016)
Udara u glavu ko šampanjac!

Ko sem nekaj let nazaj recenziral prvenec gorenjske zasedbe Within Destruction, naslovljen From The Depths (recenzija se nahaja tukaj), sem poslušal bend, katerega kitarska polovica je očitno bila inspirirana s strani modernejših metalcore in melodeath bendov, medtem ko sta vokalist in bobnar vse bolj kazala svojo strast do implementiranja brutalnejših strani ekstremne glasbe. Padale so primerjave z All Shall Perish in Killswitch Engage, preskakoval sem milijonkrat prežvečene riffe in znotraj morja povprečnosti iskal izstopajoče trenutke, ki so me prepričali, da so Within Destruction imenu (ki so ga pobrali od komada As I Lay Dying) navkljub, bend, na katerega bo treba biti pozoren.

Mnogo koncertov pozneje je moj interes za gorenjski (zdaj) kvartet rasel in rasel. Nato so udarili z jedrskim napadom v obliki singla Carnage, ki ga je recenziral Matevž (klik) in jasno je postalo, da je Within Destruction leta 2015 bend, ki v celoti (torej s strani vseh članov) stremi k temu, da ne bi bil zgolj še eden izmed mnogih melodeath bendov itd. No, to mi je počasi postajalo jasno že, ko sem jih v zadnjih letih videl v živo, a šele posnetek je bil dokaz, da imamo bend, ki mu je uspelo doseči in preseči vse tisto, kar so v osnovi mnogo let nazaj hoteli narediti Ferocius Mind, Before The Murder in kar zadnja leta skušajo doseči Dethrone The Corrupted.

Within Destruction je bend, ki je presegel meje Slovenije več kot dovolj in ki ga z albumom Void brez težav uvrstim v sam vrh guttural-slamming death metal scene pri nas.

In Void nam kaže vokalista Roka Rupnika, bobnarja Luko Vezzosija ter basista Janeza Skumavca in kitarista Damirja Juretiča v njihovi najboljši možni luči. Je album, ki tako kot pošast na naslovnici zveni zlovešče, brutalno in monstruozno mogočno. Neusmiljeno napada z vseh strani – enkrat vas bodo v tla teptali bobni, ki se zlahka sprehajajo med blastbeati, beatdownom, slamom in še čim, drugič vas bodo v obup spravljale kitarske litanije in melodije vojne do zadnje kaplje krvi, potem bo vaše zmaličeno truplo počasi pokopaval res težek (čeprav ne masten!) bas, tisto malo človeka, kar bo ostalo v vas, pa bodo ob pamet spravili kriki in kruljačina, ki jim verjetno ni para daleč naokoli.

Imenu navkljub je Void plošča, ki ji dogaja na polno, a na srečo ne povzroči ''sensory overloada''. To ni wanking fest tipa Odius Mortem ali pa Archspire, kjer človeku redkokdaj sploh je jasno, kaj se dogaja. Seveda vas Within Destruction napadajo neusmiljeno in konstantno, a njihov modus operandi je vsekakor vztrajnost. Kot pri boksanju – udarec v točno določena mesta, udarec na udarec na udarec na udarec – dokler se ne zgrudite premagani.

Čeprav bi se človek takoj obrnil predvsem k bobnu – tu dejansko ni kaj dodati, Luka je trenutno v Sloveniji extreme drummer brez primere, ki bi ga zlahka postavil v katerikoli bend te branže od Amerike pa do Japonske. Kapo dol! Karkoli napišem bo odveč. Jaz se raje usmerim h kitari – izbor Damirja Juretiča je bendu dal mnogo več, kot se zdi na prvi posluh. Namreč, Damir se uspešno giblje tako v modernem melodičnem death metalu, kot v anatomiji gruva in breakdownov, ki se znotraj spektruma res nizkih tonov izkažejo za ključno orožje in postavljajo utelešenje brutalnost, ki jo predstavlja kvartet. Koji će ti kurac blastbeat, ako sviraš pirluikanje onih pedera iz In Flejms, batice?! Zato Damir raje uporabi riffažo, ki bi jo zlahka postavil na trenutke v Korn ali Slipknot, vsekakor pa me ves čas spominja na odlični album zasedbe Whitechapel This Is Exile, ki po mojem predstavlja enega temeljev modernega death metala iz ZDA. Prav kitare so tiste, ki naredijo na trenutke celo predvidljive ritme tako prekleto zanimive.

A če bi na vse to navrgel slovensko verzijo Howarda Jonesa ali pa Ollieja Sykesa, bi se krepko uštel. Na srečo se Rok Rupnik nahaja v področju kruljenja, morbidnosti ipd. Kdor je opazoval mladeniča v živo ali pa gledal njegove YouTube coverje, mu je takoj postalo jasno, da njegov vokal ni šala. Rok lahko kruli, kriči, izvaja pig squeale ali pa izvaja meni drugače precej annoying bree-bree-jačine, v vsakem slučaju pa zna postaviti vokalne kombinacije na prava mesta. Je pa edini catch v tem, da kot vsi moderni vokalisti v tem žanru, Rok niti ne izstopa toliko. Resda nisem velik poznavalec zasedb Archspyre ali Oceano in še koga, ki vokalno gostuje na albumu Void, ampak trajalo je kar nekaj časa, da razločim, kje se pojavi kdo. Pa tudi konstantne baraže kruljenja/kričanja sčasoma izgubijo čar, tako kot konstantno dretje na nekoga, ko se jezite, ne pripomore k temu, da vas kdo posluša, temveč da vas sploh ne opazi več. To je morda edini pravi minus plošče, pa še tega se da zlahka spregledati ob dejstvu, da so YouTube coachingi ipd. ustvarili armado živalskih kruljačev, ki bodisi vsi zvenijo kot eden ali pa ki v živo ne dosežejo studijskih čarovnij. Rok je vsaj v živo velika izjema, saj vedno da vse od sebe, kar se tudi pozna, na plošči pa je lep komplement glasbeni podlagi, se pa na trenutke malo zgubi.

Podobno se zgodi tudi kitari in basu, ki sta poleg bobna resda utelešenje brutalnosti, utelešenje vsega, kar izraz heavy predstavlja, a so linije dostikrat kljub dinamiki malce predvidljive in nič kaj inovativne. A v tem oziru imam raje, da bend ponudi linije, ki takoj spomnijo na že dolgo uveljavljene svetovne death(core) bende, kot pa da namerno skušajo biti drugačni in zveneti kot nekaj, kar sploh ne bi smelo obstajati (kar recimo počnejo ljudje, ki vztrajno mešajo Sepulturo, Suffocation in Asking Alexandria v en šmorn).

Mogoče je tukaj grdo, da sem pozabil na basista Janeza Skumavca, a to bom takoj popravil. Skumavc ni niti Dalibor Vladič iz Mephistophelian, niti Tilen Hudrap iz Vicious Rumors, niti Andrej Škof iz Morost – torej, ni nekakšen virtuoz in ne pričakujte od albuma Void, da bo ponujal bas eskapade, ki jih na sceni najdete pri Cannibal Corpse, Suffocation, Braindrill ipd. A Skumavc za razliko od marsikoga razume, da je bas fundacija, trdni temelj, brez katerega bi boben zvenel kot računalniška igrica, celoten Within Destruction pa kot vege sarma, torej brezveze. Skumavc mogoče ne ponuja masti kot Nik iz The Canyon Observer niti tehnikalij kot prej omenjena bas trojica (če ostanemo na domačih tleh!), a sledi kitarskim in bobnarskim vragolijam s precej vztrajnim, pa čeprav na prvi posluh enostavnejšim pristopom. Kar pa pri Within Destruction ni najlažja stvar, saj – kot zapisano – na plošči Void dogaja veliko.

Celotnem paketu podajte še odlično naslovnico svetovno znanega Para Olofssona (ki je risal tudi za Exodus, Immolation, Immortal itd.) in ne glih ravno briljantne tekste (moram reči, da lovecraftovski vsemir zgubi moč ob pogosti rabi besede ''fuck!''), pa boste dobili bend, ki je za Slovenijo že zdavnaj prevelik in katerega območja osvajanj ostajajo onkraj naših meja, kar upam, da bodo dokazali s prihajajočo evropsko turnejo in prihodnjim ustvarjanjem.

Album izide 12. 2. prek založbe Rising Nemesis Records, v živo pa jih lahko skupaj z Visceral Disgorge, Disentomb in Kraanium vidite v klubu Gromka na Metelkovi v petek, 19. 2. 2016.

twitter facebook