recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

2. 2. 2014  The Smoking Hearts - Victory!  (Bullet Tooth Records, 2014)
Če ste mnenja, da pri Every Time I Die manjka robusten vokal in določena doza jeze, so tukaj The Smoking Hearts, ker so združili vse tisto, kar ponujajo zgoraj navedeni Every Time I Die (in Cancer Bats), potem dodajo še agresijo Gallows iz albuma Grey Britain in pa vnesejo nalezljivo kitarsko igranje Kvelertak.

Vsake toliko časa nas obide skupina, pri kateri domnevaš oz. sodiš na prvi pogled - pa naj si bo to ime skupine, naslov album, videz članov, … in slabo mnenje o albumu si ustvariš še preden sploh začneš poslušati njihov izdelek.

In ravno takšen občutek me objame pri skupini The Smoking Hearts, pri kateri pa se niti ne morem odločiti ali me moti ime skupine, naslov albuma (če sodim po trenutni izdaji, lahko rečem, da ja, ker me preveč asociira na založbo Victory – groza!) naslovnica (čeprav niti ni slaba, ker mi na prvi pogled deluje, kot da je na njej Freddy Cricien iz Madball), … skratka nekaj me zmoti, pa še sam ne vem kaj bi sploh to bilo.

Skupina drugače ni novost, ker so leta 2010 že izdali album, imenovan Pride Of Nowhere, za katerega pa ne morem reči, da je bil ne vem kako dober, ker se ga niti ne spomnim, niti mi ne pride v spomin nobena skladba iz albuma, saj verjetno niso bile tako dobre, da bi bile vredne pomnenja.

4 leta kasneje pa smo priča albumu št. Dve, imenovanem Victory!

Kaj lahko pričakujemo od skupine, ki že v prvi fazi ni ravno naredila dobrega prvenca?

Na prvo misel lahko rečemo, da nič, ker je težko narediti dober drugi album, če si že naredil slabega prvega.

Pa poglejmo ali se je skupini The Smoking Hearts obrestoval album št. 2, imenovan Victory!.

Uvodno nam postrežejo s skladbo Off With Your Head, kjer v dobri minuti praktično lahko rečem samo neverjetno. Jeza, bes, hitrost, še enkrat jeza in pa čista milina v smeri HC žanra. Je kot bi malce ojačali skupino Gallows, ki bi ji dodali pasji lajež in pa uničevalen odnos do vsega živega. Kvaliteten uvod v še nedefiniran album.

In ker sem nekako pričakoval nadaljevanje v smeri uvodne Off With Your Head, me čisto preseneti druga skladba Benedict. Vzameš HC, agresijo in pa southern rock in prejmemo omenjeno Benedict. Je mešanica med Every Time I Die, Cancer Bats ter zgoraj navedenimi Gallows. Rezultat? Super.

Seveda vse ne more biti tako lepo in že, ko misliš, da se bo album v dobroti nadaljeval, te preseneti… totalna nadgradnja, imenovana Seatbelts. Je ponovno oz. je okvirno recept Every Time I Die, ampak me tiste kitare močno spomnijo na Kvelertak in je kot bi poslušal neizdano skladbo obeh zgoraj navedenih skupin. Brez kakršnegakoli ovinkarjenja in samo uživanje.

V tej smeri pa se vse skupaj tudi nadaljuje. Mogoče le ena mala minus točka - da bi lahko še v preostale skladbe vključili še kakšno bolj besno, primerno prvi, da malce presekajo (wishful thinking).

Skupek 11 skladb je, kot rečeno, čisto presenečenje, ker roko na srce česa takega nisem pričakoval. Če ste mnenja, da pri Every Time I Die manjka robusten vokal in določena doza jeze, so tukaj The Smoking Hearts, ker so združili vse tisto, kar ponujajo zgoraj navedeni Every Time I Die (in Cancer Bats), potem dodajo še agresijo Gallows iz albuma Grey Britain in pa vnesejo nalezljivo kitarsko igranje Kvelertak.

Si želiš več?! Dvomim.

twitter facebook