recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

4. 6. 2013  Heaven Shall Burn - Veto  (Century Media, 2013)
Tale album vas bo odpihnil!

Nemška metalcore zasedba Heaven Shall Burn je leta 2004 z albumom Antigone poletela v višave. Antigone je predstavljal Magnum Opus, kljub temu da bi kakšen starejši oboževalec navedel kakšen prejšnji album za boljšega. Antigone HSB niso presegli z nobenim kasnejšim albumom. Z Deaf to Our Prayers (2006) je skupina več kot solidno nadaljevala s kvaliteto, a z albumoma Iconoclast in Invictus se je zataknilo. HSB so napram Antigone postali regresivni, skladbe niso več izstopale, izdelka sta bila le povprečna, pohvalila sta se edino z dobro produkcijo. Slaba tri leta po Invictus so HSB napovedali Veto, pri katerem so se pojavila predvsem razna ugibanja glede na upad kvalitete poprej.

A pozitivna stvar pri Veto je bila, da so si za album vzeli več kot dve leti, kar pomeni, da se kot prvo lahko pričakuje bolj dodelane skladbe.

Veto se udari s skladbo Godiva, ki po nedistorziranem uvodi udari z melodičnimi kitarami in močno ritem sekcijo. Godiva predstavlja tudi žensko na naslovnici, ki se je sprehodila gola na konju po ulicah mesteca Coventry v Veliki Britaniji z namenom, da njen mož ne obdavči njegovih podnajemnikov. Gre le še za eno prispodobo, ki se kaže kot refleksija posledic recesije dandanes. HSB tu ostajajo kritični do politike, družbe in ekonomskega stanja, kljub temu da neposredno tega z besedili ne povejo.

Ponavadi so bili začetki na HSB albumih narejeni z nežnim klavirskim uvodnim komadom, ki je prešel v tipičen nažigaški HSB komad. A tokrat so se HSB odločili za drugačen koncept. Z drugo skladbo Land of the Upright Ones se HSB pokažejo v pravi luči. Gre za precej tipičen HSB komad, v katerem prevladujejo riffi v stilu Bolt Thrower, močan kričeč vokal Marcusa Bischoffa, udarni ritmi ter presenetljivo dinamični bobni.

Pri bobnih je treba omeniti, da jih ni v celoti posnel originalni bobnar Matthias Voigt, temveč je nekaj prispeval tudi Dan Wilding (Carcass, Trigger The Bloodshed, ex-Aborted), ki je znan predvsem kot izkušen death metalski bobnar. Precej tu izstopa skladba You Will Be Godless, ki je nedvomno ena najbolj death metalskih skladb v celotni karieri skupine.

A presenetljivo tokrat HSB niso brcnili v temo. Skladbe resnično izstopajo. Precej zanimiva je tudi skladba Valhalla, priredba Blind Guardian, ki ne zna ugajati oboževalcem BG, a vendar HSB s svojim zvokom priredbo naredijo vedno zanimivo. Spomnite se recimo skladbe Black Tears, priredbe od Edge of Sanity.

Seveda HSB ne bi opravičili svojega imena, če bi na albumu manjkala kakšna melanholična skladba. Sprva presenetijo z odlično Hunters Will Be Hunted, v kateri se pojavi čuden predel s klaviaturami, ki spominja na folk metalsko flavtico, kar pa ni ravno pogoj za epskost, a vendar se skladba dobro razvije, pa tudi ne deluje pretirano razvlečeno. Drug primer melanholičnosti se pokaže v zaključni skladbi Beyond Redemption, pri kateri izstopa nalezljiva kitarska melodija vse do konca albuma. A melanholičnost ni smisel HSB.

Smisel HSB še vedno ostaja na »šusu«. Skladbe, kot so Land of the Upright Ones, Fallen, You Will Be Godless, Antagonized so dober primer pristnosti v prežvečenem metalcoru. HSB se še vedno spogledujejo z angleškim death metalom ter švedskim, kar se tiče pogoste melodike. Prisotna je smiselna kombinacija, ki skupino rešuje pred monotonostjo in pomanjkanjem dinamike.

Veto je album, ki ga lahko vsekakor uvrstimo med najboljše letošnje metalcore albume. Album se ponaša z odlično moderno produkcijo, skladbe so dodelane in ni občutka, da bi bil prisoten kakšen »filler«. HSB še vedno zvenijo pristno, niso razvodeneli kot kakšni Amon Amarth, tako da imajo še kakšnega asa v rokavu, le časa potrebujejo malo več.

Avtor:
twitter facebook