recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

14. 9. 2013  Ulcerate - Vermis  (Relapse, 2013)
Mračno, kompleksno, težko, melanholično.

Nova Zelandija je ogromna država. Geografsko je zelo zanimiva (saj ste gledali Lord Of The Rings) in kljub temu, da je danes brez ovir vpeta v globalni pulz vsakdanjega življenja, je marsikaj glede nje še neznanega. Recimo, metal scena. A tako kot drugje, je tudi ta prisotna in sčasoma bo vse bolj očitna na svetovni metal mapi. Nekoč je mogoče k temu pripomogel odlični death-black nihilistični kolektiv Dawn Of Azazel, za njimi – ali istočasno, ne vem več – pa so k prepoznavnosti tega, za marsikoga ''eksotičnega'' ozemlja, pripomogli trio Ulcerate, ki nas bodo čez par dni počastili z albumom Vermis.

Tako kot plošči Everything Is Fire in Destroyers Of All (slednjo so lani predstavili pri nas, ko so skupaj s Svart Crown, če se ne motim, igrali tudi v Orto baru), tudi Vermis ponuja temačno in zadušljivo atmosfero, občutek vsesplošnega brezupa, kompleksno glasbeno izraznost in brutalnost, ki pritiče predvsem death metal žanru.

Zanimivo je, da bo album Vermis izšel v podobnem terminu kot Colored Sands od kanadsko-ameriških Gorguts. Ker sta si albuma precej podobna, čeprav je, iskreno rečeno, Vermis precej bolj težak album (tako zvokovno kot tematsko) in zahteva od poslušalca mnogo več kot Colored Sands, ki pa je že sam po sebi – kot sem zapisal v recenziji nekaj dni nazaj – mojstrovina death metal žanra. Pa naj bo ''zahtevnost'' nekaj dobrega ali slabega, Vermis je vsekakor opus nihil par excellence.

55 minut, 9 komadov (od tega 2 intra, ki se gibljeta v dolžini med 2 do 3 minute), ki se v večini ne končajo tako hitro. Ja, Ulcerate so nagnjeni k dolgim kompozicijam, ki pa so v večini primerov – na prvi posluh, seveda! – zgrajene podobno. Splošno agresivni šus del, ki zajema večino pesmi, ki potem nekje v sredini postane počasna, moreča, zvočno temačna podoba, ki verjetno – kot so Ulcerate sami priznali v nekem intervjuju pred izidom plate Vermis – ima svojo vizualno komparacijo v filmu Larsa von Trierja, Melanholija. Res, Vermis zveni kot konec vsega in temu primerno res nadaljuje tam, kjer je končal predhodnik Destroyers Of All.

In čeprav se ta navidezna (!!!) podobnost in predvidljivost zgradbe komadov sprva zdi celo moteča, sčasoma privede do zanimivega avdio rituala, kjer človek več ne razmišlja toliko, kako je nekaj sestavljeno, kaj sledi in kaj se briše oz. ostaja zadaj, temveč se zadevi popolnoma prepusti.

In naloga vsekakor ni lahka.

Vermis v svojih pesmih ponuja nešteto mnogo informacij, ki bodo nestrpnega poslušalca odbile, zahtevnega pa privlačile vedno bolj. Ulcerate so že od nekdaj odlično združili svetove, ki so jih obujali predvsem kakšni Immolation in še bolj Gorguts, s svetovi ali zvočnimi kraljestvi raznih Neurosis, Tombs, Sigur Ros, God Speed You! Black Emperor. Rezultat so kompleksni aranžmaji, ki gradijo na bogatem kitarskem in bobnarskem izrazju, ki se včasih malo lažje, večkrat pa zelo naporno, a hvaležno prepletajo z res temačnimi zvočnimi podobami. Atmosfero bend doseže zgolj z efektiranimi kitarami, bogatimi bobni in resnično ''grmečim'' basom ter seveda – za to zvrst mogoče celo malce monotonimi vokali krulečega tipa, ki precej spominjajo na Hate Eternal (brez krikov).

Kar včasih – roko na srce – po 55 minutah lahko tudi preseda, a tukaj je to pač res odvisno od poslušalca.

Kako nastaja takšna glasba, kako se snema, si ne predstavljam. Je pa rezultat, ki je tako temačen kot njega naslovnica (za katero je – kot vedno do zdaj! – odgovoren bobnar Jamie Saint Merat), res dušo parajoč. Mogoče je Gorguts mojstrovina Colored Sands glasbeno kljub kompleksnosti vseeno bolj prijetno poslušanje, a atmosferično in tematsko gledano, je Vermis mnogo bolj pristno in težko doživetje.

Vermis je death metal izdelek, ki je več kot to in je vsemu, kar predstavlja primerno izdelek, ki zahteva koncentriranega poslušalca, ki se ne zadovolji s hitrim fiksom, ampak se prepusti zvočnemu osvajanju, ki se kot črna in temna meglica spušča v dušo in tam ostaja hladna, izzivalna – in večna.

Če bendu Ulcerate le-to dovolite …

twitter facebook