recenzije

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

banner
banner

recenzija

10. 1. 2021  Engulfed - Vengeance of the Fallen  (Me saco un ojo, 2020)
Vengeance of the Fallen je namreč odličen izdelek, ki bi ga bilo škoda odpisati zaradi podobnosti z ostalimi izvajalci. Mini album je sam po sebi poln energije, kar napove že takoj na začetku z udarnimi ritmi in izkrivljenimi melodijami, vtis pa ohrani do samega konca.

Dajmo tole takoj zrihtat. In medias res. MLP Vengeance of the Fallen namreč ravno tako obelodani svoje bistvo že nekaj sekund po začetku, zakaj bi torej jaz ovinkaril? Engulfed zvenijo kot Dead Congregation. Zelo. Naslovnico je naslikal pokojni mojster Timo Ketola, še ena podobnost. Sosedje legedarnih Grkov torej niso izvirni.

Kot vrli prebivalec interneta imam seveda možnost poseči po vseh možnih medijih in nekaj modrovati o izvirnosti in cmerati o tem, kako je Engulfed nimajo, kar se mi zdi povsem brezpredmetno in neumno. Vengeance of the Fallen je namreč odličen izdelek, ki bi ga bilo škoda odpisati zaradi podobnosti z ostalimi izvajalci. Mini album je sam po sebi poln energije, kar napove že takoj na začetku z udarnimi ritmi in izkrivljenimi melodijami, vtis pa ohrani do samega konca.

To je adut, s katerim se Engulfed ponašajo. Igrajo izjemno hitro in precizno, kar zmore navdušiti vsakega poslušalca death metala. Sploh kitare zvenijo masivno in mastno ter ustvarijo tisti nezamenljivi občutek teže pri poslušalcu, ko je govora o dobrem death metalu. Prijemi, ki se jih polastijo nadebudni Turki na mini albumu, so presunljivo podobni Dead Congregation. Vem, da sem to omenil že (pre)večkrat in načeloma mi je to povsem po godu, a sem na koncu le imel občutek, da sem nekatere trenutke skladbe »Summoning the Black Death« že slišal v boljši izvedbi. Temu primerno je začetek pesmi »Cycle of Black Altar« bolj izviren, saj postreže izkrivljeno melodijo bolj v slogu zgodnjih Paradise Lost in idejo kasneje razširi z zanimivim piskanjem na kitari.

Takšni trenutki svežine mi še posebej ustrezajo, medtem ko kompetentna izvedba ne popusti niti za trenutek, saj neustavljivo lokomotivo nenehno spremlja virtuozen boben, ki s klikastimi kicki ter izjemno preciznimi prehodi diktira tempo na način, ki so ga Morbid Angel zastavili pred desetletji in o katerem lahko danes zgolj sanjajo. Vokal vztrajno grmi v legah legendarnih Incantation, kar obenem spominja na... no, saj veste. Kot velja za ostalo, je barva vokala preizkušena, a slogu nedvomno ustreza, da o močni izvedbi ne govorim.

In ravno kompetentna izvedba je tisto, kar Vengeance of the Fallen povzdigne precej visoko. Gre za izdelek, ki ga rad zavrtim, saj na koncu dneva poslušamo glasbo in ne izvirnosti – slednja sama po sebi nima zvoka, medtem ko ga glasba še kako ima. In zvok, ki je tu na voljo, je nedvomno odličen. Menim, da je zaradi te odličnosti vsekakor dovolj prostora na sceni za Engulfed. Kljub temu bi od njih v prihodnosti rad slišal razvoj in dodajanje svežih elementov k zvoku, saj se ob boku z Dead Congregation zna zgoditi, da obe skupini z vsako bodočo izdajo ena drugi »znucata« slog, kar se gotovo ne bo zgodilo, če Engulfed v prihodnje le malo razširijo svojo orožarno.

twitter facebook