recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

28. 11. 2011  Carnifex - Until I Feel Nothing  (Victory Records, 2011)
Roke stran, tukaj gre za sceno in ne glasbo!!!

Zagotovo se še vedno spomnimo njihovega največjega dosežka, albuma Hell Chose Me in norenja na samosvoj deathcore način, kajti sedaj se po nekajletnem premoru kralji breakdownov vračajo nazaj s ploščo Until I Feel Nothing. Seveda se že takoj zastavi vprašanje, kaj nam lahko zaigrajo novega v teh modernih časih, preplavljenih s kopijami skupin Despised Icon?

Če sem iskren, mi Carnifex niso nikoli ponudili česa neslišanega in tudi nikoli naredili tisti »buuum« album, da bi človek lahko rekel ''Tole je pa super.'' ... in ravno zato sem se spravil poslušati Until I Feel Nothing. Na kratko povedano, zadeva ne ponuja nič kaj posebnega; "tttttrrrrrrrrrrrrrrrr", "džn džn džn", growl, scream pa spet od začetka ... no in tako, dragi moji, so Carnifex naredili nov album.

Tu pa tam se najde kaj izstopajočega, kot na primer pri skladbi Dead But Dreaming, kjer se pri končnem breakdownu slišijo morbidne klaviature, vendar je na žalost to vse. Vsekakor je pri skupinah, kot je Carnifex, najbolj moteče tisto, kar je celotno deathcore sceno naredilo popularno in to je breakdown. Ne bom trdil, da jih sovražim, ampak raje jih imam samo v HC-ju in ne v popačeni zvrsti, mešani med HC-jem in death metalom. Album je popolnoma identičen svojemu predhodniku in ni nič boljši niti nič slabši od njega. Seveda se spet ponavljam, kvaliteta zvoka je super (logično, gre za Victory Records) in vse je odigrano v ne vem kakšnem super studiu in logično je tudi, da se imajo fantje za death metal skupino (glede na to, da je kar precej riffov skopiranih iz ostalih legendarnih death metal skupin), pa tudi prebolel bi le eden breakdown na skladbo, ampak 3 so pa že preveč. Žal...

Until I feel Nothing priporočam vsem, ki obožujete skupine a la Suicide Silence, Whitechapel, Oceano, … za vse ostale pa je najbolje, da rečem le: "Roke stran, tukaj gre za sceno in ne glasbo!!! "

twitter facebook