recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

19. 8. 2012  Lionheart - Undisputed  (Mediaskare Records, 2012)
Pa tudi ne bi bil problem toliko v tem, da preigravajo omenjeno zvrst ampak je problem v tem, da so kopija vsega, kar nočemo da so ampak se trudijo, da nas bodo dolgočasili, kar se le da.

Kot prvo, naj vam/nam bo vsem jasno, ali pa če povem malo drugače – bilo je zapisano že pred našim štetjem, da je in vedno bo na svetu samo eden Jorge Rosado, en Roger Miret in eden Scott Vogel. Prav tako naj vam/nam bo jasno, da je in bo na svetu le ena skupina poimenovana Merauder, katera bo iz dna srca povedala, kako je odraščati na ulicah New Yorka in kako je celotno strast vlitih na tistih 12 skladb (ali malo manj ali malo več).

In kdo so potem Lionheart in kaj imajo oni pri tem? Lionheart so sinovi Kalifornije in imajo grozno željo po tem, da bi postali nasledniki že prej omenjenih Merauder, Hatebreed, Madball, Agnostic Front, Terror, …. Skratka vseh skupin, katere se držijo težkega življenja. Pa tudi ne bi bil problem toliko v tem, da preigravajo omenjeno zvrst, ampak je problem v tem, da so kopija vsega, kar nočemo da so, ampak se trudijo, da nas bodo dolgočasili, kar se le da.

Lionheart niso ravno novinci na sceni, kajti imajo za seboj že dva albuma (The Will to Survive iz 2007 ter Built on Struggle iz 2011 – oba izjemno podobna in ''Hatebreedovsko'' obarvana) in se, kot pri vseh skupinah, trudijo na vse pretege vsako leto izdati nov album, ki bo še bližji albumom od prej omenjenih skupin.

Album št. 3, poimenovan Undisputed, nam torej ponuja nekaj povsem svežega in novega! No, to je laž, kajti Undispited je grozno mešanje albumov Master Killer, Perseverance ter One With the Underdogs, na slabši način, kot bi si ga lahko mislil. Že kot prvo te doleti precej znan prizvok iz albuma Perseverance od Hatebreed in preden pomisliš, da je to le začetek in da bo mogoče zadeva le drugačna, ..... Napaka!!Nadaljuje se v smeri ''jebi se, grem po potrjeni poti in me boli kurac kaj si ti misliš o tem'' in tukaj imaš zlomka. Skladbe, kot so From Nothing in End Of My Rope, so praktično kopije Master Killer in potem še vokal pevca Roba Watsona, kateri začne z jeznim in precej identičnim pristopom Jorga Rosada. Blazno neoriginalno! Mogoče so na celotnem albumu edina svetla točka besedila (pa še ta seveda ne v celoti), pa ne da bi bila tako dobra, ampak smešna (ker se rimajo), npr. Ex. Members of What? I Don't Give a Fuck!!! , kar pa me vedno spravi v smeh. Za dodatno dolgočasje pa dobimo še piko na i oz., kako kopirati Madball na vse pretege, imenovano How I Was Raised. Groza. Razumem, težko življenje, mati samohranilka in ne vem kaj še vse, ampak ali moraš zveneti, kakor Freddy? In potem še besedila, ki močno vlečejo na Merauder (ponovno!!). In preden pride do tistega motherfucker dela, žal že zaspiš, ker je vse ostalo bolj zanimivo kot tole.

Album je čisto dolgočasje in bi na lestvici od 1 do 10 dobil mogoče 2 ali 2,5 (zaradi produkcije), za ostalo pa bolje, da si zavrtite Terror, ker tole je uriniranje proti vetru.

twitter facebook