recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

7. 1. 2012  Gorgoroth - Under the Sign of Hell 2011  (Regain Records, 2011)
Pes(t) laja, a karavana gre dalje.

Ko govorimo o ponovno posnetih kultnih albumih, lahko to počnemo z dveh gledišč. Prvo bo 'zanimivost', drugo pa 'potrebnost' takšnih izdaj. Ko se nek bend odloči (iz takšnega ali drugačnega razloga) ponovno posneti kakšen svoj (načeloma kultnejši) album, med starošolskimi feni tega benda zacvrči od srda, bend pa odločitev utemeljuje z ne nujno najprepričljivejšim ugovorom, da le in zgolj tako lahko mlajši poslušalci spoznajo starejše albume.

Zanimivost ponovno posnetega (kultnega) albuma je kriterij, ki ga je sorazmerno lahko zadovoljiti. Kar poglejte Stormblåst MMV Dimmu Borgir: ambientalni prvenec so nadgradili z epsko orkestralizacijo, ki mogoče res ni bila pomensko polna izkušnja, je pa bila zato (vsaj sprva) zabavna in nadvse barvita. Kot crack ali speed. Na drugi strani je s ponovno vrnitvijo moč vzpostaviti nek dialog s preteklostjo. To je na primer storil Varg Vikernes s svojo pred nekaj meseci izdano kompilacijo From the Depths of Darkness, na kateri je ponovno obiskal prva dva Burzum albuma in določene komade z njiju ponovno interpretiral z novim zvokom. Zanimivo, poslušljivo in nežaljivo do poslušalčeve inteligence.

Druga točka naše tipološke razčlenitve pa je 'potrebnost'. Verjamem, da bi bilo v svetu, v katerem ne bi bilo interneta, piratstva ter presnemavanja na cd-je ali celo kasete, ponovno vračanje h kakšnemu prejšnjemu albumu zelo pogost pojav. Toda družbena realnost nam govori drugače: vse je namreč na dosegu roke ali klika. Kdaj je torej vračanje k že posnetemu albumu opravičljivo iz estetskega in etičnega stališča? Po pravici povedano: ne vem. Sploh pa ne, ko gre za kultne albume žanra, saj moramo vzeti v obzir dejstvo, da je tisoč in eni hipotetični produkcijski (in še kakšni drugi) 'napaki' navkljub občestvo ta izdelek navsezadnje vendarle sprejelo v vsej njegovi celovitosti. Zakaj bi potem to popravljali? Če je v igri denar, bi vse skupaj še razumel, ampak zdi se, da v večini primerov teh reviziranih black metal izdaj, ki se v zadnjem času tako radostno pojavljajo na trgu, temu vendarle ni tako. Še najboljši odgovor, ki mi pade na pamet, je ego glasbenik. Sploh v morebitni kombinaciji z umetniško blokado in/ali lenobo.

Kako torej v vsem tem stoji Under the Sign of Hell 2011 norveških Gorgoroth? No, izdelek ni ne zanimiv, še manj pa potreben (glej kar prejšnji odstavek). Gre za šolski primer pre-produciranega black metal izdelka, ki nima na (in v) sebi nobene substance. Kar primerjajte uvodni riff komada Revelation of Doom za izvirnikom in povejte v katerem je več mraza, megle, polne lune, pogube, Satana in ostale black metal ikonografije. Kitare so (pre)čiste, bobni (pre)točni, vse skupaj pa je nezanimivo do te mere, da se človek kar hitro strinja z YouTube zajebancijami, da gre za Guitar Pro black metal. Cel album tako mine brez enega samega presenečenja; vse, kar je tej dolgočasni in (hvala bogu) ne predolgi izkušnji uspelo vzbuditi v piscu teh vrstic, pa je bilo to, da si je po dolgem času spet zaželel poslušati original iz leta 1997. Takrat je vse skupaj mogoče že res bila šala (ciljam namreč na arsk-norsk-troo-black metal-grim-satan sindrom), ampak je bila vsaj še sveža. Petnajst let pozneje pa se bo moral dragi Infernus (s svojim priležniškim bendom) malo bolj potruditi, da bo nasmejal še koga drugega poleg petnajstletnih mulcev.

Avtor:
twitter facebook