recenzije

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

banner
banner

recenzija

19. 11. 2019  Challenger - Turned to Dust  (Dying Victims, 2019)
"Challenger so svež band, a nikoli ne posegajo po cenenosti, ki ponavadi spada h kratkemu stažu in kot to bandi iz Slovenije in okolice tradicionalno počno že od devetdesetih. Ritmična razgibanost, zahtevne kitarske melodije in velika mera spevnosti pripomorejo k zrelemu vtisu, ki ga za seboj pustijo pesmi na EPju Turned to Dust."

Res je, da si Challenger delijo ime s ponesrečeno raketo, a je verjetno najbolje kar na začetku poudariti, da ima glasba ljubljanskega kvarteta pred sabo precej daljšo prihodnost kot tisti kratkotrajni in neuspeli polet.

Kako to vem? Na tem mestu je pošteno omeniti, da so pesmi do mene prikapljale že pred uradnim izidom izdelka Turned to Dust, tako da sem že imel priložnost preživeti nekaj časa z njimi. Preden se spustim v podrobnosti, lahko mirne duše takoj zapišem, da je izdelek dober. Sicer rade volje podpiram nove skupine, ki se šele kalijo in ustvarjajo svoj slog, a vseeno po takšnih grobih (beri: ponavadi slabo spisanih, odigranih in produciranih) posnetkih redko posežem po lastni volji. Če sam izbiram glasbo, ki jo poslušam bodisi doma ali pa na poti v avtu, bom skoraj vedno izbral izdelek, ki ni nek amaterski krš. Lahko gre za najbolj surovo underground divjanje ali pa spoliran, spimpan hard rock, ne zdi se mi vredno poslušati, če je band slabša kopija nečesa drugega oz. bledo imitira slog glasbe, ki je v modi.

Mirno kri - Challenger so nekje na sredini spektra med surovim in zloščenim, a so se izognili vsem stilskim zankam, v katere se novi bandi ponavadi ujamejo, in se v svojem izbranem slogu več kot očitno počutijo zelo domače. Gre za pravoveren heavy metal, ki se po slogu vokala in pisanja pesmi brez problema kosa z Iron Maiden, Satan in podobnimi prvaki dotičnega žanra. Ravno odličen avtorski material je razlog, zakaj se znova po lastni volji vračam k Challenger. Tu moram pripomniti, da je to eden izmed zelo redkih domačih izdelkov zadnjih let, ki me je pritegnil k poslušanju, morda celo edini poleg SkyEye. Pesmi so tehnične, razgibane in aranžmajsko zanimive. Nikoli ni tistega momenta, ko poslušaš nek riff in si misliš »nekaj takega je naredil en kolega iz osnovne šole, ko še sploh ni znal pravilno držati kitare« - Challenger so svež band, a nikoli ne posegajo po cenenosti, ki ponavadi spada h kratkemu stažu in kot to bandi iz Slovenije in okolice tradicionalno počno že od devetdesetih. Ritmična razgibanost, zahtevne kitarske melodije in velika mera spevnosti pripomorejo k zrelemu vtisu, ki ga za seboj pustijo pesmi na EPju Turned to Dust.

In ko sem ravno pri vtisu, tu ne morem mimo vokala, ki je vedno odločilnega pomena za takšno zvrst glasbe. Jakob Rejec se je skozi leta razvil v odličnega pevca, ki blesti ravno v takšni zvrsti glasbe. Vokal je speven in vseskozi na visokem nivoju, tu in tam postreže tudi z grobim krikom, največja svetla točka pa je kitica pesmi »Place of Tranquility«, ki malodane skoči iz zvočnikov in zgrabi poslušalca. Všeč mi je, da Jakob poje s svojim »pravim« glasom in ne oponaša drugih pevcev ali slogov. Vokal je dovolj glasen in silovit, da se izogne tistemu slogu zaspanega jamranja, ki ovira marsikateri novejši heavy metal band. Jakob je sicer tehnično sposoben pevec in zadene prave tone v srednjih legah in višavah, a mi je še toliko bolj všeč, da zmore s svojim glasom ponazoriti čustva in veliko mero drame ter patosa, ki sta za heavy metal pomembna, kar lepo sovpada s kompetentno spisanimi besedili. Ta se sicer ukvarjajo s tisto klasično heavymetalsko mistiko in fantastiko propadlih dežel in svetišč, ki so prežeta s pastmi in ostalimi nevšečnostmi, a je besednjak in pristop ravno dovolj svež, da si jih v glavi pojem brez nevarnosti, da bi me pobralo od pocukranosti. Skratka ni vislic, železnih devic in grajskih temnic ter ostalih klišejev. Kul.

Kar se tiče vokala in ritem kitar, mi je Turned to Dust dejansko pisan na kožo in tu ne morem bandu odvzeti ene same točke. A ritem kitara pri heavy metalu le ni vse; pomembni so tudi soloti. Zmoti me njihova trdota, saj igranje ne zveni »povezano«, ampak malce klavirsko, razčlenjeno. Tu in tam se prikrade tudi kakšen ton, ki udari malo mimo, a me to ne zmoti toliko kot omenjena trdota, sploh tam na počasnih delih, kjer bi kitara morala zacviliti in zajokati, kot sem navajen pri Tonyju Iommiju, Andyju LaRocqu, Davu Murrayju in ostalih velikanih metal kitare, pri Challenger pa malce »obvisijo« v zraku brez tistega pravega tresenja in vibriranja tonov.

Ko končno zapustim svet visokih frekvenc, je seveda za takšno glasbo kritika basa neobhodna. Steve Harris je postavil velikanski mejnik, ki so mu sledili številni odlični basisti v bolj ali manj znanih heavy metal bandih. Tu je bas sicer solidno odigran, skratka je v ritmu, a ni nikjer posebej zanimiv. Pozornost pritegne le na uvodu v »Place of Tranquility«, ker je tam pač brez spremljave. Igranje v stilu Iron Maiden, Helstar, Helloween ipd. bi vsekakor lepo poudarilo razgibane kitare.

Zato pa se s poudarjanjem toliko bolj ukvarja bobnar Toni Pleško, ki s svojo ambicioznostjo parira zanimivim kitaram. Na bobnih se dogaja bistveno več kot sleherno držanje ritma, kar je zopet kul presenečenje, saj se mi ne da več poslušati heavy metal bandov, kjer bobnarji grejo po liniji najmanjšega odpora – tu so me npr. Satan precej razočarali v živo. Bobni so tu vsekakor divji, a se ravno pri držanju ritma marsikje zalomi, saj celotna baterija sem ter tja »zašteka« in malo prekine celoten tok glasbe, tudi ritmične ideje ne sledijo vedno nekemu koherentnemu vzorcu, ampak se v sredini malce razletijo. Ob poslušanju zaznam tudi sledove nespretne računalniške obdelave bobnov, saj kje kakšna činela ali snare udarita dvakrat namesto enkrat ipd.

Ko smo ravno pri obdelavi in produkciji, gre omeniti, da Turned to Dust zveni precej starošolsko. Zvokovno me spomni na kakšne RAM, torej kanček bolj surova stvar, a se vseeno vse sliši. Dokler imajo kitare dovolj distoržna in vse skupaj ne meji na anemičen '70s rock a-la Ghost, sem zadovoljen. Bobni so malce škatlasti, produkcija nima topline in sile starih Maidnov (mater, res sem se obesil na Iron Maiden v tej recenziji...), a je za prvi izdelek povsem solidna.

Challenger so torej z EPjem Turned to Dust postregli dober izdelek. Ni brezhiben, saj solaže in ritem sekcija ne dohajajo vokala in riffov, a se mu vseeno pozna določena zrelost, ki za moje pojme glasbeni izdelek naredi vrednega poslušanja. Ta zrelost nedvomno izvira iz zajetne skupne kilometrine članov, saj so tri četrtine skupine že dodobra preigrale slovenske in evropske odre. Kaj to pomeni za Challenger? Upam, da na to vprašanje čimprej odgovorijo s polnopravnim studijskim prvencem, seveda. A vseeno lahko z gotovostjo trdim, da je Turned to Dust super izhodišče, temelj, na kateremu bodo Challenger še gradili in ga izpopolnjevali. Zase vem, da bom z veseljem spremljal in poslušal, kar toplo priporočam vsem ljubiteljem starošolskega heavy metala, ki je bolj cerebralen od Saxon ali Accept, a se vseeno ne odpove bombastičnosti in epskosti, ki je naraven del takšne glasbe.

twitter facebook