recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

23. 2. 2014  Self Defense Family - Try Me  (Deathwish Inc. Records, 2014)
Gre za precizno dovršeno uživanje v tem, kar smo bili vajeni do sedaj, le da je vse skupaj še malce bolj nadgrajeno.

Self Defense Family (ex-End Of A Year – za tiste, kateri še ne vedo, da so že nekaj časa nazaj spremenili ime) so ena zapeljivo čudna mešanica post HC, indie, spoken word in subtilnega punk žanra, ki nas prijetno preganja že vrsto let.

Ne glede na vsa predhodna dela, je trenutna izdaja Try Me nekaj povsem kompleksnega, filmskega, a hkrati enostavnega, preprostega in pa (mogoče sem to samo jaz) mešanega med Fucked Up ter MeWithoutYou.

Pa povzemimo nekaj skladb, da bo vsem malce bolj jasno o čem pravzaprav je govora (v mešanem zaporedju) pri albumu Try Me.

Tithe Pig in Turn The Fan On so srhljivo nalezljive. Mešane kitare, ki se premikajo iz melodičnih mirnih voda (indie) v malce oz. malenkost bolj težje vode post HCja. Na prvi pogled sicer povsem tipične v smeri Self Defense Family, kjer vedno prejmemo standarden vokalni pristop vokalista Patricka Kindlona, kateri se premika iz mehkejšega prepevanja v spoken word segment in občasne krike polne emocij. In točno ta segment je ključne narave za omenjeno skupino, ker na nekakšen način gre za verodostojnost, razdor ter urgenco k poslušanju Self Defense Family. Gre za tisti Kindlon pridih, ki ni nikoli razočaral.

Apport Birds in Aletta pa se nadaljujejo v stanju mirovanja pred nevihto. Povsem druga smer (v primerjavi z zgoraj navedenima Tithe Pig ter Turn The Fan On), a še vedno tista tipična, ki se ponaša z Self Defense Family zvokom.

Obe se predstavijo, kot pesmi negativov, katere je Kindlon rad omenjal že v preteklih izdajah z dozo vokalnih emocij ob spremljavi stalno prisotnega post HC/indie žanra, ki v celoti izpade unikatno in več kot le prepričljivo.

Kljub prepričljivim glasbenim užitkom pa na album Try Me najdemo rubin v obliki intervjuja (katerega sta izpeljala pevec Patrick Kindlon ter kitarist Andrew Duggan) pod skladbama Angelique Pt. 1 ter Angelique Pt. 2, ki skupaj tvori 40-minuten pogovor z igralko filmov za odrasle Angelique Bernstein.

Kar pogovor oz. intervju naredi zanimiv, je izpeljava vprašanj, ki se recimo ne vrtijo v krogu filmske industrije za odrasle, ampak bolj v psihološki smeri, kaj je Angelique popeljalo do tega ''poklica''.

Od travm iz otroštva, ko je odraščala brez očeta, v najstniških letih živela pri prijateljih, od vseh nadlegovanj v šoli in v kasnejšem obdobju, ko je preživela žaljivo in boleče razmerje, v katerem še vedno na nekakšen način ostaja zapornik (umsko).

Svoje življenje opiše, kot rečeno, v 40 minutah in ga konča pred obdobjem, ko je nastopila, kot pornografska igralka.

Try Me iz mojega pogleda velja za njihov najboljši album do sedaj. Gre za precizno dovršeno uživanje v tem, kar smo bili vajeni do sedaj, le da je vse skupaj še malce bolj nadgrajeno.

Po kratkem premisleku pa lahko tudi zatrdim, da kljub temu, da smo šele na začetku leta, imam že kandidata za najboljši album leta 2014.

twitter facebook