recenzije

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

banner
banner

recenzija

15. 1. 2012  Leviathan - True Traitor, True Whore  (Profound Lore Records, 2011)
Vsak človek mora kdaj znoreti.

Delo kalifornijskega manijaka Wresta (pravo ime: Jef Stuart Whitehead) se je večkrat povezovalo z delom njegovega sodržavljana Malefica (Scott Conner). In res: glasbena pojava Leviathan in Xasthur sta si bila do določene točke v času precej podobna; oba sta bivala in se razvijala pod oznako USBM, oba sta na temeljih evropskega black metala ustvarila nekaj povem novega, nekaj, kar je bilo hkrati ambientalno in agresivno, in kar v isti sapi ni bilo omejeno s tematiko Satana, poganizma ali zime. Toda ne glede na to, koliko se je ta dva glasbena akta primerjalo, sta z zadnjimi izdajami dokončno odšla vsak v svojo smer. Če je Portal of Sorrow – zadnji Xasthur album – napredoval v popolnoma zasebno sfero, v popoln obup in utonitev v mrtvilu, je novi Leviathan album le temu ravno nasprotje: je eksploatacija zasebnosti. In je jeza. Oh, in kakšna jeza! Mogoče celo sveta jeza. Navsezadnje je ta vendarle dovoljena vsakemu posamezniku, kajne?

Ključni pojem albuma True Traitor, True Whore je agresija. Ta je mestoma osredotočena, mestoma povsem razpršena, egocentrična; nihanje njenih ravni pa je občasno že prav zastrašujoče (čeprav v najnežnejše predele človekovega bivanja načeloma ne prodre zares). Vsake toliko časa se agresija prelevi v srednje hitre disonančne intermezze, ki – vsaj tako se zdi – močno spominjajo na – če ne celo imitirajo – pijanske (in z drugimi drogami povezane) bad tripe. Izkušnja v vsakem primeru ni prijetna, je pa pomensko polna: estetika grdega je navsezadnje še vedno estetika. Na tem mestu pa se do neke mere zdi upravičena tudi primerjava z Deathspell Omega, katere so se posluževali nekateri kritiki (vendar ko za tipičnim Deathspell Omega riffom od nikoder udarijo nekako 'mehiško' zveneče akustične kitare (in streljanje s pištolo), utemeljenost te komparacije na ravni celotnega izdelka nekako izgubi svojo moč). Wrest pač ni teolog niti filozof (je pa očitno zelo jezen človek).

Sicer pa me resnično preveva dvom v to, da bi lahko Evropejec – ali še huje Slovenec – ki ne pozna resničnosti ameriške velemestne odtujenosti, doumel različne obraze USBM-ja v vsej njihovi zastrašujoči in hkrati tako empatični kot povsem ignorantski resničnosti. Kulturna razlika je prevelika in marsikaj se izgubi v prevodu (prav tako kot se je zagotovo izgubilo, ko je skandinavski black metal v svojem 'Satan-Odin-Zima' modusu prepotoval Atlantski ocean). Toda naj si bo ruralnost (in/ali malomeščanskost in/ali 'evropskost') našega življenja še tako oddaljena dejanskim resnicam vsakodnevnega življenja na oni strani luže, je v takšnih izdelkih še vedno moč uživati in jih sprejemati takšne, kakršne so, na povsem intuitivni in emocionalni ravni. Ste poslušali na primer album Addicts od Nachtmystium? Čeprav je njegova podoba tipično ameriška, so čustva, ki jih vzbuja, univerzalna. Na tem področju mislim, da nam Wrest sporoča (predpostavimo seveda, da dejansko hoče nekaj sporočiti), da vsak lahko znori. Kadarkoli. Kjerkoli. In še dalje: da navsezadnje človek mora znoreti.

Kakorkoli že, True Traitor, True Whore pod črto ni neka neizbrisna prelomnica v svetu black metala. Subitlosti za prevladujočim zvokom bobnov in kitar so sicer zanimive, a nekako ne zapolnijo tiste praznine, ki nastane, ko se prvotni prah agresije in blaznosti poleže. Takrat se vse skupaj prične čutiti kar preveč prazno in neobstojno. Album je lep predstavnik svojega podžanra, kam dlje pa – trenutkom precejšnje briljantnosti navkljub – žal ne seže.

p.s. Če kdo natančneje sledi mojim besedilom, je ob branju pričujoče recenzije mogoče postal ob nejasnem ločevanju med terminoma 'USBM' ter 'ameriški black metal'. Naj obrazložim: USBM kot  kratico za United States Black Metal uporabljam, kadar se določen black metal večinoma nahaja v družbenem modusu. V kolikor je njegov modus (in/ali izhodišče) nad-družben, pa načeloma (in v večji meri naslanjajoč se na manifest Hunterja Hunt-Hendrixa) uporabljam pojem 'ameriški black metal'.

Avtor:
twitter facebook