recenzije

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

banner
banner

recenzija

27. 2. 2013  Bad Religion - True North  (Epitaph, 2013)
Vrnitev v preteklost s postanim priokusom.

Že dobrih 34 let je minilo, odkar so kalifornijski punk-rockerji Bad Religion opalili prve vaje. Bend je v prihajajočih desetletjih oz. kar vse do danes ostal eden ključnih predstavnikov t. i. melodičnega hardcora, njihova formula nalezljivih kitarskih pasaž, udarnih ritmov in neverjetno inteligentnih, pomenljivih in zelo dobro odpetih besedil pa je postala vzorec, ki so ga pobirali mnogi bendi (nekateri bolj, drugi spet manj uspešno).

Na koncu koncev, vedno obstanejo zgolj vodje. In tako so leta 2013 Bad Religion še vedno pomembni in relevantni na punk-rock oz. glasbeni sceni nasploh. In dokaz, da še niso za v staro šaro, je 16. album, naslovljen True North.

True North je za razliko od predhodnih The Dissent Of Man, New Maps Of Hell, The Empire Strikes First in Process Of Belief (ti albumi so tudi predstavniki ponovno okrepljenih Bad Religion – bend je pred tem vidno in slišno zgubljal na moči, z vrnitvijo kitarista/liricista Bretta Gurewitza in z novim bobnarjem, nečloveško ubijalskim Brooksom Wackermanom pa so res sesuli vse pred seboj) poklon albumoma Suffer in No Control.

Namreč, v 36 minutah ponudi 16 komadov, kar pomeni, da je v povprečju vsak komad dolg tam okoli 2 minute. Seveda, to ni nič novega za žanr hardcora, za katerega je Ian MacKaye (ex-Minor Threat, ex-Fugazi itd.) nekoč pravil, da za razliko od drugih žanrov pove vse direktno in to v manj kot 2 minutah. Tudi sami Bad Religion so uspešno znali izkoristiti magično mejo 2 minut, a tega dejansko niso počeli že dobrih 20 let. Prej naštete plate so namreč vedno ponujale tudi daljše hite, počasnejše po tempu, včasih tudi eksperimentalne ipd.

True North tako ponuja razgibano paleto 16 komadov, ki ne stavijo na počasen tempo. Žal pa tudi ne stavijo na neko pretirano raznolikost. Medtem ko je sporočilnost Gurrewitzevih ali Graffinovih besedil še vedno nesporna in verjetno nima konkurence daleč naokoli, je sam ''messenger'', glasnik – v tem primeru glasbeni izraz – kar povprečen.

Namreč, komadi so si podobni kot jajce jajcu, z redkimi izjemami. Vsi skorajda sledijo istemu gradbenemu vzorcu in medtem ko je to pri Suffer in No Control bilo zakon – a) ker je bilo v osemdesetih in se drugega v HC-ju niti ni poznalo ter b) ker sta omenjena albuma vseeno ponujala tudi neko drugačno zvočno izhodišče in izkušnjo, je to pri True North malce zoprno. Izpade kot da bi pač imeli raznolika besedila, ampak kakšnih posebnih, frišnih idej pa ne.

OK, to je le punk rock, ampak pri bendu, ki je na sceni toliko dolgo, ki je tudi z zadnjim albumom (The Dissent Of Man) uspešno presenečal , bi lahko pričakovali, da ne bodo izdali nečesa, kar bi spominjalo zgolj na nostalgične trenutke ali pa – bog ne daj! – ''šlepanje'' na staro slavo.

Album sam po sebi ni slab – prav nasprotno. Bad Religion očitno lahko pišejo eno in isto foro, pa bo zvenela dobro. A True North  je vseeno nekaj, kar ste že slišali in ta občutek žal popušča le počasi. Jebat ga, tudi Bad Religion so očitno postali AC/DC nekega žanra, a so vsaj do zdaj izdali 15 albumov, ki niso bili copy-paste. Vseeno pa …

twitter facebook