recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

12. 12. 2015  Nikki Louder - Trout  (Moonlee Records, 2015)
Trout sicer razočara le v krajši izvedbi (ostali albumi so bili vsaj 20 do 30 minut daljši), kot njegovi predhodniki, ampak konec koncev to niti ne predstavlja problematike, ker konec koncev se zadevo, da na ''repeat''.

Po dobrih 2 letih se domači trio Nikki Louder vračajo s svojim četrtim albumom, ki nosi naslov Trout. Omenjen album v 8 skladbah ponudi nežnejšo stran, kot tudi pristno agresijo, katero smo slišali že v preteklih izdajah – skratka gre za nadgradnjo vsega izdanega do sedaj.

Album Trout odpre skladba Don't Believe Your Own Bullshit, ki v dobri minuti pripravi podlago oz. atmosfero za preostanek skladb. V spremstvu bas kitare in elektronske spremljave pripravi poslušalca na preostanek albuma.

Pri poslušanju skladb Courage, Feline Blues ter CV poslušalec prejme mogoče malce bolj nežnejšo oz. bolj melodično stran tria Nikki Louder. Se meša med noise rock žanrom, kot tudi z melodičnim pristopom kvalitetnih alternativnih post HC skupin iz 90-ih. Osebno me obdajajo Drive Like Jehu, ki jih bolj podrobno oblikujejo kaotični in glasni dodatki, ki me občasno asociirajo tudi na album Betty skupine Helmet. Še vedno je Nikki Louder a je poleg tega tudi navdih skupin iz 90-ih.

Pri drugi polovici albuma Para Cargo, Shareholder, Trout ter Salsa Ass pa se zadeva malce bolj obrne na same začetke kreiranja oz. na albuma Alain, I'm Sorry ter Our World Died Yesterday.

Mogoče bi bilozadevo najbolje opisal, kot hibrid med Golden Men ter Our World Died Yesterday. Je recimo melodično a se pri polovici skladbe zadeva razvije v bolj agresivnejše vode. Najboljši primer temu je skladba Para Cargo, pri prvi polovici smo deleži melodičnimi sprehajanju, ki se pri drugi polovici razvije v bolj agresivnejše igranje, ki smo ga vajeni pri prvih izdajah.

Trout sicer razočara le v krajši izvedbi (ostali albumi so bili vsaj 20 do 30 minut daljši), kot njegovi predhodniki, ampak konec koncev to niti ne predstavlja problematike, ker konec koncev se zadevo, da na ''repeat''.

Album sem, kot rečeno dober mesec nazaj težko pričakoval in ga že pred izdajo všteval med top 5 albumov na domačem terenu. No sedaj, ko sem album v celoti tudi poslušal, vem da ne gre le ta top 5 ampak top 3 oz. 2.

1.Don't Believe Your Own Bullshit

2.Courage

3.Feline Blues

4.CV

5.Para Cargo

6.Shareholder

7.Trout

8.Salsa Ass

twitter facebook